5. Tek na Dražgoško goro

Tek na Dražgoško goro je prvi tek po dolgem času, ki sem si ga uspel udeležiti kljub vnaprejšnjemu načrtovanju. Vsi drugi teki, katere sem se veselil po več mesecev naprej so (vključno z Grintovcem) zame odpadli. Pa ni veliko manjkalo, da me ne bi bilo tudi tu. Ponoči sem se zbudil s hudimi trebušnimi krči. Verjetno sem se zvečer preveč najedel krofov. Šlo mi je na bruhanje. Na srečo se je do jutra želodec umiril. Vseeno me je skrbelo, da ne bi med naporom tekme bruhal.

Razgled z Dražgoške gore proti štartu v Rudnem in Železnikom

Vreme na štartu v Rudnem je kopija lanskega. Torej zame idealno. Po nevihtnem včerajšnjem dnevu so se razkadile še zadnje meglice. Črna ovca V še ne razgretem jutranjem zraku je bilo še vedno čuti prijeten hlad. Udeležba pa je bila, žal, z le 88 udeleženci rekordno nizka. Nekaj je k temu gotovo to prispevalo, da sta bili ob tem času na sporedu še dva gorska teka.

V vodstvu na vrhu prvega vzpona (Foto: ŠD Dražgoše in Klub trmastih)

Začetni del proge je meni najbolj ustrezal. Tekli smo strmo navzgor skozi gozd po kolovozu razoranem od erozijskih kanalov. Blata pa skorajda ni bilo. Tako da bi celo hitreje šlo brez Inov-8 opreme. Že po nekaj sto metrih dobro držim vodstvo. Sledi mi le še Mirko Janjatovič. Ne pretiravam s tempom in Mirka nekaj časa čakam. Potem pa vidim, da s čakanjem samo izgubljam energijo. Nadaljujem v svojem tempu. Sam sledim tokrat res dobro označeni progi. Veseli me, da je organizator popravil lansko napako, ko smo se izgubili.

Na spustu sem moral dokončno prizanti premoč Petru Kastelicu (Foto: ŠD Dražgoše)

Po dobrem kilometru pritečem v Dražgoše in pravi gorski del proge je za mano. Pred mano pa ravninski pekel pentlje skozi celotne Dražgoše. Tu sem že s kar krepko prednostjo v vodstvu. Dam vse od sebe, da bi me moje inovke hitro poganjale še po asfaltu. Ne gre! Atlet Peter Kastelic mojo prednost izniči s pravim šprintom po ravnini. Niti sekunde nisem sposoben držati njegovega tempa. Na naslednjem strmejšem klančku se mu spet povsem približam. Potem pa ga lahko pri spustu navzdol samo spustim naprej da teče svojo tekmo.

Prireditveni prostor v Dražgošah

Zadnji kilometer in pol je bila trasa spet bolj “moja”, ampak Peter si je nabral preveč prednosti da bi ga bil sposoben ujeti. Strmina pa tudi ni tista prava z začetka tekme. V cilju sem tako absolutno drugi. Prav tako pa v kategoriji do 30 let, v kateri sem bil letos prvič poražen. Pa nisem razočaran! Daleč od tega. Nastop mi je prinesel absolutno drugo mesto v Gorenjskem pokalu ter prvo mesto v kategoriji do 30 let. Sicer je do konca pokala še tekma Gorenjskega glasa, a sem si danes pritekel dovolj prednosti da mi tam ne bo potrebno nastopiti. Tretji je bil v cilju absolutno zmagovalec pokala – Marko Pintar.

Zmagovalci (Foto: ŠD Dražgoše)

Ne smemo pa pozabiti pravega junaka dneva! To je komajda osemletni Jure Lušina, ki je celotno progo sam zmogel v manj kot eni uri. Praktično neverjeten rezultat na tako težki progi za tako mladega otroka. Bil je celo tako dober da je premagal celo vrsto tekmovalcev, ki so za nekaj desetletij ali pa celo za več kot pol stoletja izkušenejši od njega. ki mežika

Jure Lušina prejema zasluženo nagrado za najmlajšega udeleženca na tekmi (Foto: Gregor Bizjak)

Organizacija tekme je bila ena boljših v zadnjem času. Kljub recesiji so organizatorji od sponzorjev zbrali lepo število praktičnih nagrad. Večino so podelili z žrebom štartnih številk. Sploh prvi trije tekmovalci smo dobili zelo lepe nagrade. Jaz sem dobil klubsko mizo, ki mi bo v stilu polepšala sobo. Hvala organizatorju, ki se je celo pozanimal, če te Alplesove nagrade že nisem slučajno dobil (na Ratitovcu). Nisem! Z veseljem sem jo sestavil.