Rokavska škrbina

Triglav je res najvišja slovenska gora, vendar nanj vodi nešteto v skalo vsekanih poti, ki so pokvarile podobo gore. Z Domnom pa sva se odpravila na še ne dotaknjen 2646 m visok Visoki Rokav – najvišji  vrh na katerega ne vodi nobena pot. Za vzpon obstaja več smeri. Midva pa sva se namenila z Vrat mimo Bivaka II in naprej skozi Rokavski ozebnik. Tam pa nas čaka še nekaj skokov s plezanjem III. težavnostne stopnje.

Zajeta slika

Krnica V kotlu z levo Visokim in desno Srednjim Rokavom

Parkirava pri Poldovem rovtu, kjer se pri dveh TNP informacijskih tablah začne pot proti Bivaku II. Tej neoznačeni (lovski) stezi ni težko slediti, ker se prav nikjer ne izgubi. Le na začetku je treba biti pozoren na razved, ker jo nekajkrat sekajo grdi kolovozi gozdarjev.


fsdfsd

Slap Rdečega potoka ter Domen v boju z melišči

Tu, že tako nenavadno nizko, se začnejo melišča. Kalvarija! Sploh za dva hrbta, ki tovorita vso mogočo plezalno in zimsko opremo. Melišč ni konca do stene Rokavov. Občasno pa se jim da izogibati s hojo po gozdu. Pot kar nekaj časa sledi levi strani potoka, potem pa ga preči z desnim ovinkom pod stenami, da se izogne skalnemu skoku, kjer čez rdečo skalo teče slap. Še nekaj meliščanja nazaj v grapi in sva nad gozdno mejo. Prikaže se trikotna gora- Mali Matterhorn. Pod njima pa velika čreda gamsov, ki mi uide kljub naporom, da bi jim prišel bližje (samo fotkati sem jih mislil, ne plašiti). fsdfds

Mali Matterhorn ter gamsja čreda pod njim

S tem kratkim “skokom” uidem malce naprej. “Prosti čas” izkoristim, da natančno skeniram gorsko travo. Kot sem že večkrat poročal, je letos v hribih res veliko cvetja. Nisem pa opazil še nobene mesojede rastline (pa sem iskal!). Pri nas jih raste najmanj pet sort. Težava pa je v tem, da gre za zelo majhne in redke rastline, ki rastejo skrite v travi. Zato jih je zelo težko videti. Rastejo na slabo razvitih, kislih ter močvirnatih prsteh. Pomanjkanje hranilnih snovi zato nadomeščanjem z lovljenjem drobnih žuželk. Sam doma vzgajam tropsko sorto – venerino muholovko (Dionaea muscipula). Danes pa sem imel srečo in sem na višini 2000 m opazil mastnico. Pri nas uspevata alpska in navadna mastnica. Ločita se samo po tem da ima prva bele, druga pa vijolične cvetove. Ti pa so pri opaženem primerku ravno odcveteli, kar je onemogočilo natančno določitev.

 sdadsad

Opažena mastnica in moja venerina muholovka

Po 3 urah hoje sva pri lepo obnovljenem Bivaku II. S tod se že sluti ozebnik v katerega sva namenjena. Prečiva močvirnat teren, kjer je bilo nekoč jezero in se zaženeva v melišče pod koluarjem. Pa ni bilo tako težko, kot prej, ker pot olajšajo položna in mehka snežišča.

dsdsfsdf

Bivak II

Prvi pogled v ozebnik preseneti, da je še na debelo zalit s snegom. Čisto spodaj se snežišču izogniti po krajni zevi. No skoraj – jaz sem se zataknil. Sledi skalen skok, čez katerega se je sneg očitno, kot čez ledeniško grbino že odlomil. Čez splezam brez potreb po varovanju, potem ko s hrbta končno odložim 15 kilogramov težak nahrbtnik, ki me vleče nazaj iz težišča. Edina težava je res velika krušljivost. Ampak to krušljivost v pravem pomenu besede! Skale so se prožile spontano, brez pravega razloga, celo nad mano. Mogoče pa navsezadnje držijo zgodbe o tem, da zgolj kričanje “skalo ruši”. Nad skokom je zabit klin v katerega so zavezani trakovi za spust po vrvi.

 ddsf

Začetni del Rokavsega ozebnika ter Domen med plezanjem čez prvi skok.

Krajna zev pa višje navzgor postane preozka.  Zato si nataknem dereze in se vzpnem po snežišču. Na začetku ni težav saj sneg ni pretrd. Potem pa zaslišim Domnov klic: “Le še trije metri vrvi!” Joj, potreboval bi le še deset metrov vrvi. Na srečo le nekaj metrov pred sabo zagledam skalo, ki gleda iz snega. Prav povleči sem moral vrv s prusikovim vozlom – tako za las je šlo! S skale Domna varujem na varovališče na svoj cepin. Težava je bila v tem, da Domen s seboj namenoma ni vzel derez, ker je pričakoval da se bo snežiščem dalo izogniti. Za dereze bi potreboval tudi zimsko obutev, ki ni najbolj primerna za plezanje. Samo s tem delom sva se zamudila več kot eno uro. Riti pa še vedno nisva imela na suhem. Postopek ponoviva še tistih zadnjih deset metrov do “kopnega”. Oddahne se mi, ko sidrišče postavim spet na trdni skali. Naslednji raztežaj ni bil omembe vredno plezanje- razen podatka, da je zletelo vse dol kar ni bilo kam privezano.

sgsfsd

Vrtoglav pogled navzdol

Na sedlo med Srednjim in Visokim Rokavom prispeva po kar treh urah plezanja v ozebniku. Tu naj bi se šele začela najina smer na Visoki Rokav. Vendar se zavedava da sva danes že prepozna oz. bi morala biti sedaj že vsaj na vrhu. Vsaj ogledala sva si vstopni kamin v smer, ker sva sklenila da se prav gotovo še vrneva.

sdfdsf

Na Rokavski škrbini in vstopni kamin v smer na Visoki Rokav, ki še čaka

Povratek je bil zaradi krušljivosti še težji. Zaupati ni bilo mogoče niti velikim oprimkom. Navzdol so leteli celi balvani. Še dobro, da sva bila edina naveza v tem koncu. Prvi spust po vrvi do začetka snežišča je bil užitek. Vendar se nama je vrv zataknila za skalo in jo nisva mogla spravit dol. Pa sem se ob vrvi povzpel še enkrat do sidrišča in se “poabzajlal” bolj po ravni liniji. Vrv je v drugem poskusu brez težav “stekla”.

Veliko večja težava pa je bila kako se spustiti 60 m čez snežišče do prvega skoka. V snegu naredim T-sidrišče iz dveh cepinov. Domna, ki brez derez ne more plezati, varovanega na to sidrišče spustim po vrvi. Paziti je bilo potrebno le na to, da je bila obremenitev sidrišča direktno navzdol. Potem pa iz snega izruvam oba cepina in še sam z njima splezam navzdol.

sfdfd

Najprej običajen spust do skale. Za tem pa še spust s pomočjo polbičevega vozla na T-sidrišče v snegu (kot vidite je bilo vrvi ravno dovolj)

Zadnji abzajl čez skok pa se nama je posrečil. Sestop v Vrata po dobrih meliščih, ki so navzgor zahtevala vse napore, je bil prava zabava.

dsfdsfsd

Med spustom čez prvi skok

Kljub temu, da nisva dosegla vrha, lahko rečeva da sva dosegla cilj. Veliko novega sva se naučila ter se uigrala v plezanju naveze. Sedaj poznava razmere in sva prepričana, da bo že naslednji vzpon uspešen.

Domnovo meliščanje zasluženemu piru naproti Smeško z odprtimi usti

http://www.youtube.com/v/QE851uhdaPo&hl=en&fs=1&

Lep gorniški pozdrav

Bojan Ambrožič

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s