25. junija v Sloveniji praznujemo prav poseben dan. Dan ko smo bili dovolj zreli, da smo si upali reči “NE” zastareli Jugoslaviji in velik “JA” na poti v samostojnost in demokratičnost. In danes smo vsi državljani republike skupaj prestopili prag zrelosti naše točno 18 let stare domovine Slovenije.

Sam se vsako leto poklonim temu prazniku. Predlani sem to storil s Tekom po ulicah Radovljice, lani pa s Tekom na Vršič. “Sedaj ni samo naša država polnoletna, ampak sem tudi jaz,” sem razmišljal. Kaj pa če bi izpeljal oba teka v enem dnevu?

Velikopotezen načrt bi se bi mi kmalu popolnoma izjalovil. Dan po Teku na Ratitovec sem se odpravil na regeneracijski trening – enkrat za spremembo s kolesom. Pa nisem prišel daleč. V istem križišču v katerem sem pred leti v prometni nesreči skorajda izgubil življenje, sem nerodno zavrl in padel. Ker nisem nosil zaščitnih kolesarskih oblačil, mi je asfalt posnel dobršen del kože na telesu. Najbolj pa jo je skupilo koleno. Kar nekaj časa sem iz popolnoma okrvavljenega uda odstranjeval pesek in tujke. Pa to ni bilo najhuje. Dobil sem močan udarec v pogačico, ki mi je zatekla v ogromno gobo, ki me je preprečevala vsakršen upogib kolena. Prvih nekaj noči sem od bolečin komajda kaj zaspal. Pravzaprav sem po nekaj dneh opazil da spanca sploh ne potrebujem. Moje telo, ki je bolj ali manj cel dan negibno ležalo v postelji, se je prvič po dolgem času uspelo popolnoma odpočiti. Prej ko sem redno treniral, sem klub kondiciji, potreboval kar nekaj spanca za regeneracijo po treningih. Sedaj pa mi je bilo 3-4 ure spanca na dan več kot dovolj. Hoditi nisem mogel niti z berglami, ker jih nisem mogel držati zaradi poškodovanih dlani.

• Ker ne želim, da bi zaradi “grdega” posnetka kolena izgubil bralce, si poškodbo lahko “na lastno odgovornost” ogledate tule: http://www.2shared.com/file/6456669/1529fb37/Kopija_od_IMG_3038.html

No, pa smo se znašli “v danes”. Poškodbe sem saniral do teme mere, da se ne morem več izgovarjati nanje. Tekli bomo na Vršič!
Vremenske neprilike zaznamujejo našo državico. Sedaj smo polnoletni. Ne bomo jim klonili! Kljub temu imam občutek da živimo v tropskem pasu. Le z izjemo tega da je padavin trenutno celo nekaj več ter da je za 20° C hladneje!

Pravo tropsko podnebje nas spremlja v zadnjih dneh

Žal je zaradi tropskega mrzlega podnebja odpadlo 1. državno prvenstvo v gorskem maratonu v Podbrdu. Solzne oči idejnega vodje tega izjemnega gorskega teka-graparskega kerlca – Jožeta Daksoblerja – so sporočile, da se je celoletni trud stotine prostovoljcev Grape utopil v brzicah Bače. Vendar vseeno čestitke Jožkotu in močno stisnjene pesti, da čez 2 leti ne bomo tekli le na državnem prvenstvu, ampak SVETOVNEM prvenstvu v gorskem maratonu. Kar nekaj izmed 300 predprijavljenih gorskih maratoncev, se je zato spočitih znašlo na štartu današnjega 15. Teka na Vršič, letos četrtič v spomin Andrejčku – pokojnemu “izumitelju” tega teka.

Tičarjev dom z Mojstrovko v ozadju

Leteči štart je pomenil kilometer ogrevanja v gruče stoterih tekačev po Kranjskogorskih ulicah. Izmed njih je predvsem izstopal Peter Lamovec, ki je “vstal od mrtvih” in se po dolgem premoru vrnil takoj nazaj med najboljše. Študent odličnjak poleg atletike dela tudi doktorat!

(dr.) Peter Lamovec

Čas naj bi se začel meriti pri hotelu Lek, a žal ni bilo označeno kje točno. Zato so imeli mnogi težave pri prižiganju svojih štoparic. Prvi ravninski kilometri niso nič razredčili skupine. To mi ni nič všeč, ker sam tečem že blizu polne hitrosti, pa nobenega vpliva na tekmece. Sem res v tednu dni postal prava rožca?

Most čez Pišnico pri Eriki je prelomil cesto iz ravnine v strmino. Pa ne samo nje, ampak tudi tekače na dvoje, ki drug za drugim takoj začnejo zaostajati. Lamovec že teče svojo dirko, sledita mu Horvat in Vračič. V drugi skupini napredujem z veteranom Šalamunom in specialistom za ravnine Dejanom Zormanom. Spodbujam ju, da bi stopili hitreje, pa ne dosežem učinka. “Reši” me Stanko Janžekovič, ki kot vedno po svoji taktiki začne vedno zelo rezervirano. Tvegam in priklopim njegovemu vlaku. Komajda mu sledim, pa so zadaj šele prvi ovinki in Mihov dom. Vendar je vredno, saj Mario Vračič popušča, ker sam sebi ne zdrži diktirati ritma.

Ko trpim pomislim na našega junaka Jureta Robiča, ki že devet dni praktično neprekinjeno poganja pedala na RAAAM-u. Jaz pa bom tekel zgolj eno samo uro. Ameriški organizator je poskrbel, da verjetno ne bo dobil zmagovalnega venca okrog vratu, kljub temu da je pokazal, da je daleč najboljši. Jure za nas si ne glede na izid še dodaten razlog da danes slavimo!