Pa sem se prišel v Križe pokrižat, da bo letošnja sezona vsaj pol tako uspešna, kot lanska in da bi minila brez večjih poškodb. Stojim namreč prav na istem travniku kjer mi je lani dobesedno odtrgalo gleženj. Pa ne edini! Na štartnem prostoru se zbere kar 150 tekmovalcev. Tekma je pomenila začetek Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih in mojo na sploh prvo gorsko preizkušnjo v letošnji sezoni. Sprašujem se, če po vsem tem času (od septembra 2008) sploh še znam teči v klanec?

Na začetku se spretno izognem taistim lužam na katerih sem lani pustil svoj gleženj. Presenetljivo je, da nihče resno ne potegne. Po ravnini gre res vse skupaj prepočasi. Uvodni ravninski, “poljski” kilometer je hitro mimo. Klanec se končno prične. V ospredje se prebije specialist za strmine- turni smučar Tomaž Soklič in začne diktirati tempo. Klanec ni pretirano strm in ne povzroča težav še ne dobro ogretim mišicam. Bolj sem se bal kilometer dolge ravnine, ki je sledila. Vendar sem se prav presenetljivo počutil odlično. Brez težav sem prevzel vodstvo, samostojen pobeg pa se mi za zdaj ni zdel smotrn. Okrepčevalnico na koncu ravnine kar preskočim, ker še vedno nisem utrujen. Sledi dva in pol kilometra dolg klanec, ki mi je ponavadi pomenil olajšanje. Danes pa mi ne steče. Nenadoma vodstvo brezkompromisno prevzame Boštjan Pintar, ki je očitno zelo rezervirano začel. Mimo mene pa jo mirno potegne še Soklič, ki se je očitno pobral s krize na ravnini. Sedaj sem jaz v krizi. Dovolj sem vzdržljiv, da jima sledim na razdalji nekaj 10 metrov. V zadnjem vzponu se mi megli, a zdržim.

Pogoji za tek so res idealni, saj pri 100% vlažnosti in 9°C rahlo rosi, da nas hladi. Tudi proga je tako suha, da se je večina tekmovalcev pravilno odločila za lažjo cestno obutev. Lani je bilo toliko blata, da normalen tek ni bil mogoč. Letos pa je šlo bolj za gorski šprint, kot pravi gorski tek.

In še del proge, ki sem se ga najbolj bal- predciljni spust. Upravičeno! Od utrujenosti ne preveč natančen, sem si na koreninah spet pustil zviti gleženj. Vendar dovolj ogret, da sem brez posebnih bolečin zmogel 500 m ciljne ravnine.

Danes se je izkazalo ravno obratno, kot je bilo prej v navadi. Ne, ne znam več teči v klanec! Po ravnini sem tekel bistveno bolje, kot v breg. Strinjam se, da sem začel prehitro in potem nisem bil več kos klancem. Vseeno sem zadovoljen, saj sem bil tretji absolutno ter zmagal v kategoriji do 29 let.

Organizacija teka je bila dobra. Posebno pa bi rad pohvalil odločitev, da je bil tek vključen v projekt Naravi prijazni športi. Za nami tekači ponavadi po tekmi nastane celo smetišče odvrženih zgolj za en požirek vode uporabljenih kozarčkov. Gorski tek je nov način dojemanja gora, naj bo ekološki vzor tudi drugim hribskim

športom.

DEBATA NA TEKAŠKEM FORUMU: http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?p=178553#178553
ČLANEK V GORENJSKEM GLASU: http://gorenjskiglas.v1.myvirtualpaper.com/Gorenjskiglas_09_31/2009042101/sl/