Spet kot divji vlak približuje se matura. Še mesec dni pa bo naše znanje spet odločalo o vpisu na fakulteto pravo. Sam imam tokrat srečo tapravo, da me zanimajo tiste stvari, do katere večni niti najmanj ni. Ne, še zdaleč nič dobljeno ni. In ta ekskurzija je živ dokaz. Z njo smo si poskušali popraviti slabo to predstavo o enemu najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine – o pretekli zgodovini Karantanije in polpretekli zgodovini Koroške.

 

Karantanski panter upodobljen freskovno in reilefno

Zakaj govorim o polpretekli zgodovini? Zato, ker Slovenci še vedno živijo in pišejo zgodovino na Avstrijskem Koroškem. Hm, Avstrijskem Koroškem- izraz bi bil lahko ironičen, če ne bi pomenil trpljenja slovenskih rojakov na tem ozemlju. Avstrija nikoli ni imela Koroške. Šele v začetku 20. stoletja je s svojo intenzivno politiko ponemčevanja dosegla priključitev te pokrajine k svojemu ozemlju. Slovencem so bile obljubljene narodnostne pravice, celo delna avtonomija. Usodni Koroški plebiscit je padel 20. oktobra 1920. Za tem so se vse obljube stopile kakor med. Lepa imena slovenskih vasi, kot so Železna Kapla, Suha, Rož, Podjuna, Zilja, … so bila nadomeščena z grdimi nemškimi različicami (Eisenkappel, Diex, Rosental,…) Slovenec je na Koroškem zaradi takšne ostre in primitivne politike Avstrije izumiral vse od 1. svetovne vojne dalje. In izumira še dandanes. Ta žalosten proces je najbolje ubesedil zamejski pisatelj Janko Messner v enem svojih del, s prispodobo slovenskega kmeta, ki ne uspe prečkati ceste, ker ga kočije povozijo. Sodobna prispodoba za to avstrijsko kočijo pa je prav gotovo bil Avstrijski nacionalistično politik in Koroški deželni glavar Joerg Haider. Med vožnjo skozi slovenske vasi smo si ogledali mesto, kjer je še zadnjič parkiral svoj športni avto. No, mogoče lahko to razumemo, kot eno prvih slovenskih zmag oz. tako, da je on v svoji ozkoglednosti spregledal trdno slovensko čelo in za vedno končal tam.

Sveti Martin z novim ateističnim pridigarjem

Prva večja znamenitost, ki smo si jo ogledali je vas Djekše z gotsko cerkvijo sv. Martina. Gre za najsevernejša slovenska vas, ki je hkrati najbolj ogrožena pred ponemčenjem, saj se je v popisu pred 8 leti za Slovence izreklo zgolj še dobrih 6 % prebivalcev. V preteklosti pa je vas in njene prebivalce varovalo 5 metrov visoko obzidje s stražnimi stolpi okoli znamenite taborske cerkve. Zame, kot astronoma, pa bi bil verjetno najbolj zanimiv zaradi dejstva, da spada med kraje z največ sonca v tem prostoru. Predvidevam da tudi v kraje z največjim delom jasnih noči. Zakaj raje ne objavijo tega podatka?!

Včasih so detajli najbolj zanimivi

Koroška ni velika dežela in ni nam treba prenašati dolgih voženj. Nekaj minut zanimive vožnje skozi gorske gozdove proti dolini in že smo pri gradu Velika Ostravica. Razočaranje! Grad je danes zaprt, odprejo ga jutri. Sam sem se nanj že povzpel, pofotkanega pa nimam. Res gre za lep grad. Tako, da sem tudi jaz danes med razočaranimi. Tolaži me dejstvo, da gre to pravzaprav za edino točko na poti, ki nima prave povezave (razen imena) s slovensko zgodovino.

 

Detajla z Gospe svete. “Lenin” na tej kontraverzni freski je pravzaprav utapljajoči se nejeverni sveti Tomaž.

Brez izgube časa se odpravimo raziskovat še Karantanski čas slovenske zgodovine na Gosposvetskem polju. Ogledamo si vse tri postaje, ki jih je moral opraviti novoizvoljeni Karantanski knez. Prva je Krnski grad, ki ga danes ni več. Na njegovem mestu so našli znameniti knežji kamen. Novi vojvoda oz. knez je na njem dobil oblast iz strani kmetov- kosezov. Da bi se jim simbolično približal se je moral odpovedati običajni vladarski noši in obleci tipično kmečko nošo ter priseči, da bo vladal in sodil v dobro ljudi.

Edini (pogojno rečeno) ostanek Krnskega gradu – cerkev sv. Jurija in pa domačin – Korošec, ki na svoj način raziskuje arheološko najdišče

Potem se je odpravil še v cerkev Gospe svete, kjer je dobil oblast s strani cerkve. Sama cerkev je spet v osnovi gotska. Predelave z baroka, rokokoja in renesanse pa dopolnjujejo njeno bogato zgodovino. Znana je po sarkofagu škoda Modesta, ki je začel pokristjanjevati Slovane. V času Rimskega imperija, pa je tu stalo glavno mesto gornjega Norika – Virunum. Mesto ni ohranjeno do danes. So pa v cerkev vgrajeni nagrobniki s tega obdobja.

Gospa sveta zunaj in znotraj

Tudi vojvodski stol, kjer je naš knez opravil še zadnjo postojanko svojega ustoličevanja, je iz rimskega kamna. To sta pravzaprav dva stola obrnjena s hrbtiščem drug proti drugemu. Drug (zahodni) sedež je zasedal Palatinski grof. Ta pomemben zgodovinski vir še danes stoji na svojem mestu.

Vojvodski stol

Za konec smo si ogledali še mesto Celovec. Haider je pred leti poskrbel, da je knežji kamen iz muzeja “skril” v Land Hous. Vendar ne na varno pred pogledi mene in mojih sošolcev, ki smo ga uspeli videti skozi okno. Mogoče bi bilo veliko več jasno o tem kamnu, če bi raziskali mesto kjer je nekoč stal Krnski grad. Vendar Avstrijci tega ne nameravajo storiti, ker se boje, da bi s tamkajšnjimi izkopavanji prišli do dejstva, da sami kopljejo na tuji zemlji- Slovenski zemlji!

Knežji kamen

Celovški zmaj

Lep zgodovinski pozdrav

Bojan Ambrož ič

P.S.

Kar se tiče fotkanja sem do sedaj omejeval skorajda izključno na naravne portrete. Danes pa sem užival tudi ob fotkanju kulturno-zgodovinskih spomenikov. V pomoč mi je bila prijetna druščina iz vrst posebnega (ne)meniškega redu ekskurzijanov.