Trije treningi v dveh dneh:
V dolgoročnem planu imam napasti kak gorski ultramaraton. Verjetno bom začel s legendarno tržiško peš potjo T-24, ki jo smatrajo, za kot najtežji gorski ultramaraton pri nas. V 24 urah je treba preteči okrog 70 km dolgo traso čez 10 Tržiških vrhov (Dobrča, Begunjščica, Vrtača, Baba, Košuta, Stegovnik, Storžič ter Kriška gora). Za snovanje tega težkega podviga imam še dovolj časa. Sam pa imam eno prednost. Večina tekačev se namreč sooča s problemom kako prebedeti-preteči noč. Zato tedne pred podvigi načrtno bedijo cele noči. Jaz pa to počnem celo z veseljem!
Vseh 110 objektov, ki jih je treba poiskati na M maratonu v eni noči
Čez teden dni bo na observatoriju Kobdilj na Krasu potekal že 2. Messierjev maraton. Ne, to nima nobene vezave (razen imena) s športom. Gre za astronomsko tekmovanje v iskanje temnih objektov (galaksij, zvezdnih kopic in meglic). Gre za katalog 110-ih objektov, ki ga je leta 1774 izdelal Francoski lovec na komete Charles Messier (Mesje) z namenom, da bi si olajšal delo in da “nebul” ne bi zamenjeval za komete. Vendar je ta astronom mnogo bolj poznan po tem katalogu objektov, kot po svojih odkritjih kometov. Njegova (in Mecahinova) odkritja so še danes priljubljen cilj amaterskih astronomov, saj je praktično vsa mogoče videti že z manjšimi teleskopi. Vsako leto enkrat konec marca ali v začetku aprila je možno vseh 110 objektov videti v eni sami noči. Takrat se tekmuje
Vse pripravljeno za opazovanje
Ne dolgo po končanem krajšem gorskem teku okrog Blejskega jezera, sem bil že pod nočnim nebom, da potreniram iskanje znamenitih “M” objektov. Z opazovanjem začnem šele nekaj pred 22. uro. Edino dovoljeno pomoč (poleg zvezdnih kart) pri iskanju mi je izpisek računalniškega programa, ki mi pove v kakšnem vrstnem redu bi bilo najpametneje iskati objekte. Najprej odkljukam “odkljukam” znamenito Orionovo meglico (M 43, M 43), medtem ko pa M 78 ne vidim. Pozicija je prava, a če objekt ni viden to ne šteje. Orion je res že nizko na jugo-zahodnem nebu in ni mogoče da bi bila meglica 10 magnitudi še vidna. Potem pa kar po vrsti s prostim očesom vidno razsuti kopici M 44 (Plejade) in M 45 (Jasli),….. Sledijo za tem še številnih objektov z opisi katerih ne bom dolgočasil. Raje vas povabim, da se mi kdaj pridružite na opazovanju in vam jih pokažem. Omenim bil le M 97- znamenito planetarno meglico Sovo, ki sem jo zaradi difuznosti uspel sploh prvič videti. Ko gre – gre vse! Z opazovanjem sem prisiljen prekiniti ob tretji uri nedelje te, zaradi izjemnega mraza, ki trga. Na sebi sem imel po 3 pare hlač in velurjev ter še zimsko bundo za povrh. Vendar še to ni bilo dovolj. Že skorajda 5 ur čepim ob teleskopu in če bi vztrajal še dlje, bi se nemara še primrznil nanj. Na srečo ne, saj lepila-vlage-ni. Zato se teleskop ni rosil in sem lahko neprekinjeno opazoval. Na koncu uspem odkljukati 47 objektov. Polovico jutranjega neba, ki jo dobro poznam, bom iskal drugič.
Zjutraj si na TV ogledam Planiške polete. Skoki so sigurno meni eni bolj zanimivih športov, ampak tistih ki jih rad samo gledam-od daleč. Pa niti TV prenosa, ki ga s pikrimi izjavami začinja Andrej Stare, ne morem gledati prav dolgo, saj tujci dirigirajo dogajanju na Planiški letalnici. Dvakrat zapored znižajo nalet. Rekorda ne bo. Grem nekam ven. In če je bilo ponoči primerno vreme za astronomsko opazovanje, bo toliko bolj tudi za “kolo”…
Rekordna znamka je tudi letos ostala nepremaknjena
Moje kolo je v razsulu. Bratovo kolo “ukradem” kar iz prijateljevega dvorišča, kjer ga ima zaklenjenega. Dan-ta res lep-izkoristim za obisk še enega naravnega bisera: Pokljuške soteske.
Pa pojdite čez, če si upate
Nastala je na podoben način, kot bližnji Vintgar, ob koncu pleistocena pred 10 000 let. Izdolbla jo je voda talečega se ledenika, ki je prekrival Pokljuško planoto. Danes le še ob večji količini padavin skozi sotesko teče potok Ribščica. Sicer pa gre to za največjo fosilno sotesko v Slovenijo. V dolžini meri skoraj 2 kilometra. Na nekaterih tesnih je široka le nekaj centimetrov in visoka 40 m. Vmesne razširitve imenovane vrtci so pravzaprav stara rečna korita (kot jih imajo še danes Soča, Tolminka, Mostnica, ipd.). Skozi najožji del so že leta 1930 napeljali t.i. Galerije kraljeviča Andreja. Žal se tokrat ni bilo mogoče sprehoditi čezenj, saj so v celoti porušene. Mislim, da bi celo dobremu plezalcu stena delala težave, da bi se prebil čez. Soteska je do nadaljnjega uradno zaprta.
Naravni most
Glavna znamenitost soteske, je Pokljuška luknja- jama s tremi naravnimi okni. Po legendi naj bi se v njo pred izgonom zatekel naš najbolj znan reformator Primož Trubar. Drugače pa je votlina v preteklosti predstavljala naraven prehod iz doline proti Zatrniku.
Pokljuška luknja
Res je v dolini polno geoloških znamenitosti. Sem štejemo še naravni most ter 24 metrov visok slap, ki ga je bilo danes mogoče videti v zaledeneli preobleki. Tudi klima v soteski je posebnost, saj je tu neprimerno bolj vlažno in hladno, kot velja za ta višinski pas v katerem se soteska nahaja. Zato najdemo nekatere rastlinske vrste znatno nižje od njihovih običajnih rastišč. Soteska je zaščitena, kot naravni rezervat. Sečnja v njej je prepovedana, razvil se je neokrnjen pragozd. Vsega tega rastlinstva sicer trenutno ni mogoče videt, ker je tu še pol metra snega.
Posodobitev: Pot skozi Pokljuško sotesko in njene galerije je obnovljena ter ponovno odprta.
Na koncu pedala kolesa poganjam v napol spe. V nogah se pozna teža neprespane noči. Vseeno zelo lep pomladanski izlet v času, ko v visokogorju visi bela nevarnost.
Lep izletniški pozdrav
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
One comment