Tudi danes ni bilo pravzaprav nič drugače. Navzdol je bilo zgaženih na stotine bližnjic. En ovinek sicer še hodim po poti, a vidim da tako počasno vzpenjanje po snegu, ki ne zagrifa, ne pripelje nikamor. Zaženem se po bližnjicah navzgor. Sneg je še ravno dovolj mehak, da zimski gojzar prime. Pravi užitek je tako nabirati višino v stilu Dobrče. Razgleda ni, jezero skrito nekje za smrečjem, le od stotin gazi razrit grd gozd. Na srečo se kmalu tako utrudim, da se mi očala debelo orosijo in mi ni treba ničesar več videti. S popolno zimsko opremo se mi še res nikoli ni tako prileglo teči. In bilo je vredno – že po 45 minutah sem se znašel v popolnoma novem svetu.

Komna- visokogorska kraška planota-  je že sama po sebi odlično razgledišče. Tokrat pa je obsijana s soncem ter zalita s petimi metri snega, ponujala ljubiteljskemu fotografu pravi raj. Če sem prej napredoval s hitrostjo med 800 in 900 m/h, sem sedaj bil 10krat počasnejši. Podrobno sem fotografiral vsak košček pokrajine. Za fotografirati je bilo toliko motivom, da me je popolnoma zmedlo in mi žal ni uspelo nič posebnega.

Bolj kot “hotel” imenovan Dom na Komni, mi je zanimiva Koča pod Bogatinom na Planini na kraju. Tu so imeli zadnji teden tečaj turni smučarji. Zanimivo pa je kako je tu vse zamedel sneg. Nekaj planšarij jim je celo uspelo odkopati. Dve pa je le mogoče zaslutiti, kot dva manjša “griča”, ki sem jih na prvi pogled zamenjal za naravna. Na Komni je danes vse enako.

Naredim napako in planino obkrožim po okoliških južnih pobočjih. Precej hitreje in varneje bi bilo, da bi se spustil v dolino, namesto, da sem zgolj zaradi nekaj višinskih metrov hodil daleč naokoli. Varneje pa zato, ker so južna pobočja zelo plazovita. Na večjih strminah v Gracji so bili sproženi (verjetno) le nekaj dni stari plazovi.

Sestopim navzdol v dolino in po njej malce gori, malce doli, napredujem proti Bogatinskim vratcem. Malo pod vrhom sedla me zajame tako gosta megla, da vidim le dober meter pred sabo. Obrnem. Gaz je sicer dobro vidna, a se ne želim izgubljati. Vreme se slabša.

 

Sestopim bolj ali manj po isti gazi. Najbolj zabavna pa je bila vožnja po riti do Koče pri Savici. Sneg se je medtem še malce ojužil, da hoje navzdol v dolino skorajda ni bila potrebna. Kar ni šlo po zadnji plati, se je dalo posmučati z gojzarji.