Že lani sem se tekaško poklonil Prešernu s Tekom Prešernu v memoriam. Lani je šlo za relativno enostaven tek, saj sem lahko uporabil takrat še nedokončano avtocesto. Letos pa sem želel tek še nekoliko nadgraditi – na ta način, da bom tekel v Vrbo … in nazaj.

 

Najmanj 30 km teka me je čakalo. To pa je že razdalja pri kateri je lepo imeti nekoga ob sebi, da “pazi” nate, kajti nikoli ne veš kdaj se zaletiš v maratonski zid …

Prostovoljno se je javil Rok Kerč, ki ga z mojih pripovedi gotovo že poznate.

S prvimi koraki ter prvimi obrati pedal najprej prečiva viadukta Ljubno in Peračico ter se kot črva moderne dobe sprehodiva skozi Predor Ljubno.

 

 Pa sva res skakala

 Vreme v zadnjih dneh je res blizu temu, da bi se človek lahko približal s svojim razmišljanjem Prešernu. Še teden dni nazaj sem tekel v objemu zimske pravljice na Jamnik, danes so tu le še luže in blato. Verjetno se v Prešernovih časih ni nikoli tako hitro otoplilo. Sicer so sprva pogoji- vsaj zame idealni. Res imam rad visoko vlažnost. Človek ima občutek, kot da bi tekel skozi nek prijeten hlad. Drugi večinoma tarnajo, da jih to duši.

  

Vendar sva občutila, da Prešernu niti podoben ni biti lahko. Ne, ni naju spustil zraven tako zlahka. Vse bolj, ko se bližava Vrbi, tem slabši pogoji naju zaznamujejo. “Pot”, ki se ne zasluži tega imena, se spremeni v blatno past za kolesa, ki jih poganjajo Kerčova stopala. Bolj, kot pritiska, bolj se mu platišča zarivajo v nekaj centimetrov debelo plast mešanice blata in snega. Mene drek na cesti ni motil. Ko si enkrat “usran do riti”, je čisto vseeno, če si še do vratu … … in bila sva še čez. Me pa je zmotil še en pogost romantičen dejavnik – veter. Ta pihaaa ravno nasproti in to tako močno, da moram spremeniti slog teka. Romantičnim junakom ponavadi ne uspe doseči cilj, nama ga pa kljub temu je. V Vrbo prispeva ob treh popoldne, ko se je prizorišče je izpraznilo in so že pospravljali. Prazničnega utripa tako nisva občutila.

 

Eden bolj spočit, kot drugi – oba še prepolna moči – se odločiva še podaljšati turo, da ne bova še pri povratku isto blatno pot potila. Pa sva je prav tako. Le da je šlo bolj za travniško močvaro. V Radovljici se ustaviva še na odprtem drsališču, kjer bi oba rada obula drsalke in prekrižala hokejske palice, če bi jih imela. Sam pomislim: “V Radovljici sva- to je že  ˝skoraj˝  doma”. Že dobra dva desetaka kilometrov sta v najinih nogah. Le še 10 km do cilja! Trasi dodava še nekaj ovinkov, da bi se izognila teku / kolesarjenju po isti poti.

Časi teka, pa tudi kolesarjenja: