Pozno sobotno jutro postreže celo s sončnimi žarki. Temperature pa se gibljejo okrog ledišča. Po posvetu z Domnom se lotim relativno kratke ture pod Begunjščico.

Začnem v smučarskem “centru” Krpin. Nekaj časa (dni!) je bilo letos smučišče spet po dolgem času odprto. Vendar je odjuga v teh dneh pustila le še centimeter čoftastega snega. V kar prestrm klanec za ogrevanje se zaženem. Inov8-ke na srečo primejo tudi v takem snegu. Priljubljeni izletniški točka sv. Peter in Sankaška koča sta dosežena v dobrih 5, 10 minutah. Ne zmenim se zanju, saj sem šele začel teči.

Nadaljujem proti Tomčevi koči na Poljški planini. Le še nekaj minut moram trpeti od številnih nog poledenelo pot. (Inovke niso za led! :S) Naprej pa sem prvi (po zadnjem sneženju) na poti. Sicer z vsakim korakom globlje gazim v belino, a vsaj prime. Na Poljški planini se vdira že do kolen.  Nekaj se sicer še trudim, a teči (razen navzdol proti planini Planinici) ne morem več.

 

Nadaljujem proti planini Preval po cesti, ki preči celotno južno pobočje Begunjščice. Seveda bi veliko raje tekel na vrh Begunjščice. Plazovi, ki so zbrisali cele dele ceste, pa mi povedo zakaj me danes ne bo tam gor. Kar celo uro gaženja potrebujem, da se prebijem na Prevalo. Sledi le še sestop v Drago skozi Luknjo. Upal sem, da bom lahko videl zaledenele slapove ob poti. Ne, nič! Vse se je stopilo v tem tednu dni. Vsaj sneži za vzdušje. Krog končam s prečnico mimo gradu Kamen nazaj v Krpin.

Prevalo-Krpin: 59 min

GREBEN BREZNIŠKIH PEČI

… Danes: Teči se sicer ne da prav hitro, vendar je pot tako ozka in ponekod tako ostro vijuga, da ti da občutek da res drviš. Ni časa za napačno misel, vse se dogaja tako hitro. To je adrenalin! Počutim se kot Tarzan, ko plezam čez vršni – izpostavljen del grebena. Dolg skok in že sem na drugi strani. Taka je zgodba po celotni dolžini grebena. Vmes pa nešteti (ne)poimenovani vrhovi.  3 stopinje nad inčlo po Celzijevi lestvici ne povedo nič.  276 stopinj Kelvina pa da bolj realen podatek kako mi je bilo vroče.  Zato tečem prvič letos z golimi komolci in koleni. Sneg le teh prav nič ne moti, saj je mehak. Vendar pri plezanju s pogačico zadanem ob oster oprimek – prebledim od bolečin- in tečem naprej. Otekline se mi ni bati. Snega je vse več in več. Tu in tam ga je namreč toliko napihanega, da se predre do kolen (obkladek).

To je bil res eden najbolj zanimivih gorskih tekov v mojem življenju.  Do “konca” grebena- 1122 m visokega Smokuškega vrha potrebujem 1 h in 3 minute. Nekako trikrat hitreje kot je normalne hoje.

No treba je še povedati, da v (moji) smeri iz zahoda proti vzhodu je vsak naslednji vrh nekoliko višji od prejšnjega. Zato to smer priporočam tistim, ki radi tečete v klanec in se v čim večji meri želite izogniti spustom. Tisti, ki pa imate raje kratke vzpone in dolge spuste pa oberite obratno smer.

Tek zaključim s spustom proti sv. Petru in Poljčam. Od tod pa še 5,9 km dolgočasnega teka po cesti nazaj do avta. Med tem lahko opazujem točno kje “gor” sem danes že tekel. Po cesti sem isto zračno razdaljo premagal dvakrat hitreje (28 minut).

Zelo dobra gorsko-tekaška tura, ki jo bo poleti treba obvezno ponoviti.