Nič ni boljše, kot spočiti noge (in še kaj drugega) s spancem khhhm…ja do takrat ko te prebudi Sonce. Od doma odrinemo, ko se sence že daljšajo. Sankanje popoldne oz. ponoči ima kvečjemu poseben čar.

Vogar je poleti priljubljen izletniški cilj zaljubljencev [narave], saj se od tod odpira leden lepših pogledov na Bohinjsko jezero. Na Vogar pa se lahko povsem udobno pripeljete po cesti, ki vodi s Stare Fužine proti planini Blato. Proti plačilu (10 €) seveda! Bohinci zaračunajo vse. Pozimi pa je ta 5 km dolga cesta urjena, kot najdaljše naravno sankališče v Sloveniji. Že dvakrat prej sem navdušeno zavijal po njem.

Vodnik-Šerpa

S Stare Fužine je najprej pol ure hoje po ravnem da se sploh pride do začetka ceste v dolini potoka Suhe. Do Kosijevega doma na Vogarju se lahko povzpnete tudi po peš poti. Vendar tega ne priporočam, saj je pot precej strma, sploh za vleko s sankami. Nas so enkrat prisilili ravno v to. Izlet pomnim, takrat kot 10 letni otrok, kot enega najnapornejših v življenju.

Danes vlečem prav iste sani. Pa ne samo te! Ker sta kamerada kaj kmalu “crknila” sem vlekel še njune sanke. Še nadaljno uro in pol prepočasne hoje in smo na koncu. Pa ne čisto, ker uradno zaradi snežnih plazov (ne vem kje so jih našli) cesta ni do konca splužena. Torej omenjena bližnjica čisto odpade, ker je s tod do samega Vogarja še kar nekaj ovinkov.

Vzamemo si nekaj trenutkov za nastavitev naglavne kamere ter študij scenarija vožnje. Potem pa s polno močjo v dolino. Proga je veliko bolj položna, kot na Ljubelju in (sploh) Lomu, kar omogoča da se lahko popolnoma spustiš. Zaviranje ni potrebno. Serpentin je malo, vmes pa večinoma dolgi pregledni odseki proge. Proga je popolnoma brez nevarnosti in ni ledena. Le to pazite, da ste v dolini pred peto zevčer, ko vozijo na nočni spust turiste. Za spust smo porabili 12 min.

Za konec smo si še s Hudičevega mosta ogledali korita Mostnice

• Update februar 2010: proga je lepo urejena in splužena prav do vrha