Smučarski dan v Heiligenblutu

 Ugodna ponudba Kluba študentov Kranj, kjer se za 30 € dobi celodnevno vozovnico in organiziran avtobusni prevoz do tja in nazaj, me je zamikala že prejšnji teden. Vendar sem dal prednost alpinistični šoli. A veter s hitrostjo več, kot 80 km/h je drugim odnesel užitke na snegu, meni pa omogočil, da sem zasedel praktično zadnji prosti sedež na avtobusu proti Heiligenblutu.

http://www.dailymotion.com/swf/k4XOQZwRxCdWwETxFj

Filmček pove vse

Dvourna pot, od meglenega Kranja do sončne vasi Svete krvi v senci Velikega Kleka, hitro mine. Snega je sicer manj, kot trenutno pri nas npr. v Planici, a ga ne primanjkuje. Sneg na celotnem smučišču je v celoti naraven, kar se baje zgodi precej redko. Kljub temu, da ga je omenjeno vetrovno vreme, precej odpihnilo so vse proge na debelo prekrite s snežno podlago. Na neteptanih progah pa »dilce« in »plohi« niso vrani pred tem, da se spremenijo v skakalne smuči  (z žlebovi).


 Zajeta slika

Cerkev sv. Vincenca v Heiligenblutu


Pozornost mi pritegnejo številni snežni plazovi, ki so postrgali sneg čisto do gole trave na obeh pobočjih Meljske doline. Sicer nimam namena smučati »off track«, a ne verjamem, da bi se še lahko kaj splazilo. Tovrstne nevarnosti se očitno na smučišču dobro zavedajo. Na najstrmejših pobočjih so postavljene jeklene konstrukcije, ki preprečujejo, da bi se plaz v primeru, da bi se sprožil razvil v morilsko in do dna doline nezaustavljivo pošast.

m

Jeklene pregrade, ki preprečujejo proženje plazov. Tudi ti kucli na desni naj bi blažili plazove

.

Samo smučišče je deljeno na tri dele. Do prog na pobočjih gore Gjaidtroghöhe pelje vlakec – bolje rečeno kabinska žičnica  – skozi ozek predor. Zaradi starosti naprave in občutka rudniške klavstrofobičnosti, se s Kerčem nisva mogla vzdržati primerjave s Kaprunsko žičnico oz. njeno tragično nezgodo. V mislih sva že imela načrt za pobeg. Seveda sva krepko pretiravala. Vendar žičniška naprava stara krepko čez 20 let, res ni sodila med številne ultra moderne kabinske žičnice.


b

Kabinska žičnica, ki pelje skozi predor na drugo stran smučišča


Na vrh večine prog (2470 m) potem pelje udobna 6-sedežnica z zaščito proti vetru. Ko bi si čim prej kaj takega omislili na Zvohu … Če pa se želite dvigniti še višje, natančneje na višino 2902 m, pa vas tja popeljejo klasična sidra. Le kdo bi si želel iti zmrzovat tja gor? Jaz! A, se zaradi ne povsem zalite proge po »celcu«, se ne odločiva iti višje od Triglava. Dobrih 600 metrov višinske razlike dolga proga za prve zavoje v novi smučarski sezoni popolnoma zadostuje.

Z vlakcem, spet srečno, nazaj proti srednji postaji žičnice. Da bi si rahlo oddahnila pred nadaljnjim raziskovanjem smučišča, v baru naročiva topla obroka. Naročiva hot-dog, dobiva pa Coca-Colo! Pol ure optimistično čakava, če bo mogoče natakarica prinesla naročeno. Cola zmrzne, hrenovke pa od nikoder. In nova beseda za v slovarček: »In die Deutche Sprache ist hot dog Coca-Cola«.


Drugi največji del smučišča se razprostira na pobočjih 2604 m metre visokega Sharecka. Po višini skoraj enak našemu Jalovcu, po naklonini pobočij pa je popolnoma nekaj drugega. Speljane so večinoma enostavne proge. Ena proga pa je namenjena zelo dobrim smučarjem in pelje po zelo strmem, skalnatem na zahrbtnem osojnem pobočju Shareka. Na vrh gore hitro v 10 minutah pripelje 4-sedežna kabinska žičnica. Še ena 8-seda pa pelje nanj z druge strani.


bbn

Na vrhu Sharecka


Razgled je bil s tod na Visoke Ture fenomenalen. Njihov kralj, 3798 m visok Großglockner, se je pojavil kot piramida, onstran Meljske doline. Ni treba posebej poudarjati kako želim si ga enkrat osvojiti. Dolina, globoko spodaj pa je bila tu in tam, kot kopalna kad napolnjena z meglo.


Darilo s pentljico No in na še eno (vremensko) zanimivost bi bilo vredno opozoriti. V dolini je bil zaradi inverzije nakopičen mrzel zrak, višje od 2000 m pa torej toplejši. In ker je mrzel zrak v dolini lahko sprejel majhno absolutno količino vlago, je pod 2000 m občasno snežilo. Nad to mejo pa zrak ni bil tako nasičen z vlago in smo imeli popolnoma jasno vreme. Oh, kakšno vzdušje! Kot bi imel rastlinjak na vrtu. Vsakega po malem. Smeško


bbb

Veliki Klek


Tretji, manjši del smučišča pa se vzpenja po pobočjih Margoetzenkopfa. Ta del je bolj namenjen zahtevnim smučarjem željnim uživanja na neteptanih progah.


Dan je res minil hipno. Zdelo se mi je, da bi se tu lahko vozil še ure. Utrujen sploh nisem bil, ker ni bilo treba nikoli čakati v vrsti za prosto mesto na žičnici. Prvič sem smučal v tujini in res se še nikoli nisem toliko nasmučal.


Se vidimo še kdaj tu; ter lep smučarski pozdrav


Bojan Ambrožič


Shema smučišča

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s