Nekako smo imel v planu vzpon po “Kramarci” na Storžič. Vendar je včerajšnje sneženje te namere preprečilo. A nastopi dan prelep, da bi ga zamudili. Mi pa še vedno v dolini, kljub temu, da se že bliža poldne! V hipu pade odločitev da gremo na Mrežce. Na vrat na nos zbašem nekaj stvari v nahrbtnik, ki mi slučajno padejo pod roke in zdrvim z avtom po še vedno zasneženi cesti …

 

Cesta od Mrzlega studenca proti Lipanci je splužena. Na vsakih nekaj 100 m so narejena tudi izogibališča. Srečavanje vozil je kljub temu zelo zoprno in zamudno.  Tik pred nami je prišlo do prometne nesreče, v kateri je na srečo trpela le pločevina. Snega je toliko, da je na vsako stran ceste 2 metra visoka snežna pregrada.

 

Z zložnim korakom, pravzaprav drsenjem smuči (saj sem bil edini peš) se odpravimo proti Blejski koči na planini Lipanca. Na srečo se sneg ne predira pretirano in nimam težav s sledenjem smučarjev. Mogoče se celo oni bolj mučijo od mene. Stvar pa se bo obrnila, ko bodo oni zapeli smuči in po pršiču skorajda poleteli v dolino. Resno razmišljam, da bi si tudi sam nabavil turno opremo.

 

Sicer je bila gaz že izdelana, a jo raje pustim smučarjem. Sam pa se preizkusim v gaženju v globokem snegu. V pršiču se ugrezam mestoma do bokov globoko. Na grebenu pa je sneg že preobražen in napihan, tako da se ne udre niti za ped. Pogoji so idealni in v dveh urah smo že na vrhu Mrežc. S pomočjo cepinov in derez bi se brez težav dalo vzpeti tudi na sosednji – nekaj metrov višji- Lipanski vrh.

Sledi še uživaški sestop. Sploh vršni del je bil idealen za učenje turnega smučanja. Nižje pa so smučarji uporabili pršič, ki je zapadel včeraj. Tudi jaz sem užival v teku po takem snegu. Neverjetno hiter je šlo. V takih pogojih pa razumem, da se da teči navzdol s hitrostjo 4500 m metrov višinske razlike na uro, kolikor je potrebno za spodoben rezultat na teku gor-dol-gor na Kališču.