Najprej vam vsem zvestim bralcem mojega prostora dolgujem opravičilo. Kljub temu da cel mesec nisem zapisal niti ene same vrstice, ste me brali. Hvala vam!

Grintovci (posneto z mobitelom LG KU580)

Ne, spet vas moram razočarati. To ni blog o Ljubljanskem maratonu, ki danes pravkar poteka. Celo leto sem ga imel, kot glavni cilj. Žal sem se v zadnjih 2 mesecih prevečkrat poškodoval, da bi bilo na njem vredno nastopiti. Tekel nisem namreč že cel mesec. Tek je bil edino sredstvo, ki mi je čistilo dušo. In prav v teh mesecih se je vanjo natlačilo nekaj stvari, ki so me skorajda pribile na križ. Zaradi tega sem se vlačil po svetu v zadnjih tednih, kot cunja.  Šele zdaj vem kako veliko mi tek pomeni.

Stol, Košuta, Begunjščica

Tolsti vrh, Dobrča, ter v ozadju Julijci

Ne, ne zdržim več. Ne morem več. Pometanje megle v dolini mi ne diši. Zato se odpravim vsaj v gore. Odpravim se precej pozno, saj ne želim zmrzovati v jutranjem hladu. Kar nekajkrat zgrešim odcep proti Dolžanovi soteski in Grahovšam. Ko se vendarle znajdem, avto pustim nekje na pol poti (ceste) do Doma pod Storžičem. 15 min huje čez prijetno planino senožet in že sem pri omenjeni koči. Vzpon nadaljujem po poti skozi Žrelo. Zavarovana je s številni jeklenicami, nekaj klini ter skobami. Vendar pravzaprav nobeno izmed teh varoval ni nujno potrebno.  Ker gre po dnu  grape ni nič zračna in prepadna, kar daje (lahko lažen) občutek varnosti. Kmalu pridem nad morje megle. In vreme se zamenja tudi v moji duši. Spet začnem razmišljati nekoliko bolj pozitivno. To mi da toliko moči, da začnem teči. Vendar moje razvajeno srce ni sposobno več dihati gorskega zraka. Utrujam se in sem nemogoče počasen. Temperatura se povzpne na prijetnih 15°C. Dovolj visoko, za poletna oblačila. Po dobri uri hoje sem na zahodnem grebenu Storžiča kjer pridem na poti, ki pride s Tolstega vrha. Pot se položi, a je precej težavna za tek. Na vrhu srečam celo množico (preveč!) pohodnikov, med drugim mojega planinskega inštruktorja. Razgled je fantastičen v vse smer. Gore so, kot otoki sredi morja megle. Na podlagi tega sem ugotovil, da megla sega do višine 1400 m. Zaradi odlične transparence so se videli tudi Ture z Velikim Klekom. Sestopim preko Škarjevega robu, ki je pravzaprav rušnat greben, ki veže Storžič z velikim Javornikom in Stegovnikom. Kaj kmalu sem se spet potopil v meglo ter “večen” mraz in hlad doline.

Vrh storžiča

ČASI HOJE:

• Senožeti- Dom pod Storžičem: 20 min
• Dom pod Storžičem – Storžič: 1h 30 min
• Storžič- Dom pod Storžičem: 1 h
• Dom pod Storžičem-Senožeti: 15 min

Slab pozdrav

Bojan Ambrožič

Ostali blogi na to temo: http://bojanambrozic.spaces.live.com/blog/cns!ACD975034630F7FE!4138.entry