Odprto prvenstvo občine Tržič v Krosu, 2. 10. 2008

Štartnine so v zadnjem času doživele hiperinflacijo. To je neposredna posledica tega, da (hvala bogu ) teče vse več ljudi, ki so pripravljeni seči vse globlje v žep. Še pred dvema letoma se je dalo dokaj dobro teči za takratnih 500 SIT ( 2 €). Če pa je štartnina znašala Jurja pa je bil tek že skorajda luksuz. Danes pa domala že manjši – vaški teki stanejo 10 € ali več. Pri daljših in pomembnejših dirkah, kot je Ljubljanski Maraton pa se štartnina giblje okoli 30 €. Tolažba, da so štartnine v tujini še dvakrat dražje mene čisto nič ne olajša. Še manj pa moj žep. Za ta denar se običajno dobi spominsko majico, ki pa je v veliki večini primerov zelo slabe kvalitete. In ker sem bil samo letos na 15 tekmah, se mi je teh majic nabralo že več kot 30. In izmed vseh teh sta samo 2 dovolj dobri, da se z njima da teči. To je torej protest proti vse dražjim štartninam. S tem je tudi rekreativni tek postal drag šport. Vred s tem stroškom mene tek letno stane okrog 1000 €. S tem, da se vedem precej “gorenjsko”, izbiram tekme in porabim copate do konca.

Tržiške strele se na ogled postavijo (foto: Tržiške strele)

Zato bi se mi prilegel tek brez štartnine. Zadnjič sem tako tekel 3 leta nazaj na Teku okrog Blejskega jezera v organizaciji Športnega društva Radovljica. Verjeli ali ne. Še vedno nisem podrl osebnega rekorda proge s tega teka. Ravno iz razloga, ker letos nisem tekmoval zaradi (pre)visoke štartnine.

Štart in … (foto: Tržiške strele)

… pospeševanje na tekmovalni tempo (foto: Tržiške strele)

Na svoj račun sem prišel na Prvenstvo občine Tržič v Krosu v organizaciji domačih ljubitelejv teka – Tržiških Strel. Tek je sicer v prvi vrsti namenjen otrokom. Člani pa smo se vseeno lahko pomerili na 5 km dolgi progi. Napovedanega dežja ni bilo. Večerno ozračje pa mirno in idelano za tek. Tekmo vzamem, kot dober trening.

V prvem krogu (foto: Tržiške strele)

Teklo se je 5 krogov po nekem ravnem travniku v Križah. Torej po konfiguzraciji je bila proga daleč od krosa. Štartali smo s krajšo, a vseeno neprijetno zamudo. Zaženem se. In uživam v prvih metrih, ko pospešujem do polne hitrosti – okrog 18 km/h. Tržiške strele pa zamano, češ: “Ne bomo se kar tako predali na domači dirki.” Vendar mi sledijo le v prvih 500 metrih. Potem pa enostavno ne zdržijo več tempa. Za trenutek jih rahlo počkam. Pa res vidim, da mi ne morejo slediti in se začnem sponatano oddaljevati od njih. Naslednja dva kroga je potem le bolj psihično zahtevno, saj tečem sam in nimam nikogar, da bi mi meril tempo.

Še nekaj krogcev do cilja (foto: Tržiške strele)

Na polovici četrtega kroga pa rahlo pod kotom stopim v izsušeno lužo. Gleženj se mi tako zvije, da me kar odnese. Mišice so tako ogrete, da ne čutim bolečine in tečem naprej. Prehitevam celo za krog zaostale tekače, ki se z dejstvom ne morejo sprijazniti in kar krajšajo progo. Meni pa noben dosežek nič ne pomeni, če ni dosežen pošteno. Po 500 m zajadram v še zadnji krog. Vem, da nekaj ni v redu, ker slišim nek čuden zvok.-neko čudno “klecanje”. A se mi je mogoče zataknil kak kamen v copat? Ne! Zavem se kaj je pravi zvok. Ker se mi je gleženj zvil, se oba dela trakta med sabo. V cilj mi vseeno nekako uspe prišepati, kot prvi!

Nič kaj vesel zmagovit prihod v cilj (foto: Tržiške strele)

Po manj, kot minuti, se mi je gleženj že tako shladil, da nisem mogel stopiti nanj. Joj, kako sem neumen. Na treningu sem si spet vse zapravil. Velika nagrada Šmarne gore odpade. Tudi Ljubljanski maraton je pod vprašajem. Mogoče sem malce premalo pazil, ker se mi gleženj 18 mesecev ni huje zvil. Gleženj je sicer dokaj nedolžna poškodba, a te popolnoma paralizira. Včasih pa se lahko tudi zakomplicira, kar je pričakovati, glede na to da sem 1,5 km tekel že s poškodovanim gležnjem. Upam, da si pri tem nisem uničil preveč tkiv.

Kljub štartnini 0 € smo bili deležni čisto spodobnega okrepčila na cilju (foto: Tržiške strele)

Hvala Tržiškim strelam za tako prireditev. Naj svojo pripoved vseeno zaključim optimistično in rečem, da upam, da tek ne bo postajal “biznis” in da se bo rekretavini tek razvijal v tej smeri, ki so jo pokazali Tržičani.