Tečem zato, da se spočijem – moja teorija in dokaz – 3. tek na Stol letos

(Krompirjeve) počitnice so prva priložnost, da šolarji lahko končno za kako urico dlje poležimo v jutro, se naspimo ter se spočijemo. Tudi jaz. Le, da si nabiranje novih moči predstavljam malce drugače. Meni počitek oz. relaksacijo predstavlja gorski tek. “Paradoks,” boste rekli! Kako je mogoče, da te tako težka in ekstremno naporna športna aktivnost, spočije? Ravno o tem govori ta blog.

Sam se opazil, da se pri meni pojavlja utrujenost v dveh ločenih oblikah:

· Kot prvo bi omenil FIZIČNO UTRUJENOST. Ta se ponavadi pojavi, kot prva in je rezultat fizičnega dela, športnih aktivnost, ipd. V mojem primeru pa je najpogostejši razlog (in verjamem, da tudi pri večini ostalih srednješolcev) premajhna količina spanca, kot posledica vedno (prezgodnjega) jutranjega vstajanja. To jutranje mučenje naših budilk vsak rad okrivi za našo nezbranost. Mnogo težje pa priznamo, da si spanec sami največ skrajšamo s tem, ko zvečer “žee ne moremo iti spat”.

· Druga vrsta utrujenost je pa PSIHIČNA UTRUJENOST. Daleč najpogostejši razlog zanjo je stres. Ta se pojavlja povsod v družbi sodobnega človeka. V službi na delovnem mestu (npr. srečanje z nezadovoljnim šefom), v šoli (npr. ko “moliš” da ne bi bil danes vprašan snov) med konfliktnimi situacijami, ob občutku fizične ali psihične ogroženosti, ipd. Ta vrsta urejenosti se mora dalj časa seštevati, da nas sesuje. Ko pa pride do kolapsa, pa so njene posledice lahko mnogo hujše, kot pri fizični. Tudi preprostega zdravilo ni zanjo.

Sam pa sem prišel do spoznanja, da svojo psihično utrujenost najlažje sproščam tako, da se letom FIZIČNE AKTIVNOSTI. In bolj, kot sem fizično utrujen, bolj sem psihično spočit. S tem pa zdrav! In bolj zadovoljen ter samozavesten. Stvar pa gre tudi v obratni smeri. Ko imam treninga enkrat dovolj, ko sem se naužil lepot in gora ter, ko nosim s seboj le še utrujene noge, je čas za regeneracijo. To pa je pri meni spet PSIHIČNA AKTIVNOST pod katero jaz smatram intelektualno delo ter učenje. Torej krog je tako sklenjen, kot sta povezana tudi oba dela človeka: njegova zunanjost in notranjost.

To je moja teorija, ki jo sam ne morem potrditi, ker nisem psiholog. Vseeno sem vam obljubil dokaz. Imam ga!

Mogoče sem izkoristil res še čisto zadnje izdihljaje jeseni v gorah. Julijci so že zasneženi. Karavank pa se je sneg komajda dotaknil. Zato sklenem, da še 3. letos tečem na njihov prestol – pravzaprav Stol.

Kar je še ostalo od jeseni

Nič se mi ne mudi. Šele ob devetih s težavo najdem prosto parkirno mesto v Završnici. Po celotedenskem dežju čez praznike, se je na to nedeljo naredil prekrasen sončen dan. Dovolj lep, da je v hribe privabil trume pohodnikov, ki želijo nadoknaditi zamujeno, prav na zadnji dela prost dan.

Očak Triglav ter planinski ropar

Proti Valvazorju sem poženem s spodobno hitrostjo. Za najboljšim osebnim dosežkom zaostanem le za minuto; debelo naloženim nahrbtnikom navkljub. Resda tečem, a vseeno spoštujem gore. V tem letnem času znajo hitro pokazati svoj zob. Zato, kar nekaj zaščitne opreme, tovorim s seboj. Na Prižnici sem v rekordnem času, a kar precej izmučen. Ker nimam meha za vodo s seboj, mi postanek tu nanese na dolgih 8 min. Teh ni mogoče več nadoknaditi. Precej grizem v strmino in se trudim. A prave lahkotnosti gorskega teka mi ne uspe doseči. Na vrhu sem kar 10 min za osebnim rekordom.

Bloga o ostalih dveh tekaških vzponih na Stol:

· Včeraj Stol, danes Kepa

· Tek na Stol in Vrtačo

Poleg tega precej težkega gorskega teka, sem se lotil še štirih krajših. Pri vseh krepko namočil me je dež. Trikrat sem tekel na Dobrčo ter enkrat na Kriško goro. Ne to niso gore, to so kritne. Ampak v slabem vremenu, kot je bil, so bile to kar spodobne vzpetine. Spolzko listje in skale pa za moje podplate izziv. Nisem se vdal in navzlic slabemu vremenu, kar nekaj tisoč višinskih metrov premagal.