Škrlatica je ime dobila po svoji (škrlatni) barvi, ki jo dobi ob večerni ali jutranji zarji. Spada med naše težavnejše gore, saj so pristopi relativno dolgi, čaka pa nas tudi nekaj plezanja. Na sam vrh vodi samo ena zelo zahtevna zavarovana plezalna pot z idilične ledeniške krnice Zadnji Dolek.

 

Turo začnem nekaj minut čez šest zjutraj. Ravno dovolj zgodaj, da se že dani in ravno dovolj pozno, da sem jaz danes prvi, ki plača parkirnino! Pot pelje prvo uro precej dolgočasno skozi bukov gozd v ključih.

Nad gozdno mejo nimam nič več sreče z razgledom. Ravno tu vstopim v spodnji del goste plasti oblačnosti. Od tu dalje jaz in oblačnost bijeva izenačeno bitko v dviganju. Po dveh urah in pol jo pri Bivaku IV Na rušju ujamem. Že vidim modrino neba.

 

A ker se zamudim z raziskovanjem bivaka, me oblačnost spet prehiti. Pot se mimo krnice Srednji Dolek celo nekoliko spusti. Spet nimam možnosti proti naravi. Potem pridemo na melišče v krnici Zadnji Dolek.

Nadenem si čelado, saj se po njem čez pot valijo metrske skale! Pospešim, saj nočem jaz kake uloviti. Tu je drugo razpotje na poti. Krenem desno navzgor po melišču. Leva pot pripelje čez Križ na Kriške pode.

Po melišču zelo dobro napredujem in končno prehitim še vedno dvigajočo meglo. Tu se držimo nekoliko bolj desno, da pridemo na zelo zahtevno zavarovano plezalno pot. Še sreča, da sem bil iz megle. V nasprotnem primeru bi imel mnogo več težav najti začetek poti. Pot je prvih 15 minut enaka po težavnosti in po konfiguraciji, kot pot s Planike na Mali Triglav. Lahka, a z veliko nerodnega ter nestabilnega grušča. Potem pa gre proti vzhodu po naravnih prehodih.

Varovanj na srečo ni. So le na treh mestih, kjer so nujno potrebna. Na tak način bi morala biti po mojem mnenju urejena tudi pot na Triglavu, ki se kaže kot jadrnica v širnem belem morju megle, tam nekje na drugi strani Vrat. Tu so varovala res odlično postavljena. Tako, da če ni nepotrebne vrtoglavice ni težav. Po pol ure je tega najtežjega dela konec.

Pot gre po rahlo izpostavljenih poličkah in razah jugo-vzhodnega grebena Škrlatice. Še kakih 15 minut hoje, ki nam ves čas postreza odličen razgled na (Kotel) krnico pod Velikim Rokavom in že sem na vrhu. Sam, popolnoma sam. Zato izkoristim priliko za popolno uživanje na Soncu, fotkanje baje najlepšega razgleda v Julijcih.

Sestopil sem po isti poti. Posmučal sem se po odličnem melišču skoraj do Sprednjega Doleka. Razmišljal sem tudi, da bi turo podaljšal, ker sem od 2,5 lita vode kar sem jo nosil s sabo sem spil le pol litra. Tura je bila res nenavadno (pre)kratka. Vendar sem imel dovolj težav z orientacijo za danes in se odločil da danes višek vode nosim za trening. Popoldne grem pa lahko še kakih 10 km pretečt in dan bo vseeno popoln.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič