Triglav s Krme – prek doma Planika pod Triglavom

Najdaljši dan v letu sem sklenil izkoristiti za izlet v Triglavske gore na ogled snežnih razmer. Že nekaj časa me namreč ni bilo v visokogorju in mi ni povsem jasno koliko snega je še. Oborožim se z vso zimsko in poletno opremo. Nesel sem enega težjih nahrbtnikov do sedaj.

V Suzukija sedem šele nekaj minut čez šest zjutraj, saj je ati bil na nočni izmeni in nisem mogle prej od doma, dokler mi on ni pripeljal avta. Sicer je danes poletni solsticij in s tem najdaljši dan v letu. Ne, ne bojim se teme. Bojim se nevarnih poletnih vročinskih neviht. Sprijaznim se da me bo napralo. Zato v avtu pustim komplet oblačil za rezervo. Medtem je že ura sedem, ko s Suzukijem izvajam spretnostno vožnjo po uničenih cestah globoko v Krmi. Ob tej uri ob Kovinarski koči pričakujem desetine parkiranih vozil. Ampak tokrat nič. Zato se lahko zapeljem do Lese, kjer sta parkirana verjeli ali ne šele dva avtomobila. “Super! Torej bom sam, ” si rečem.

Zajeta slika
In potem pa svizec zavije čokolado v folijo

In tako je tudi bilo. Do vrha Triglava nisem srečal nikogar. V breg Krme se na začetku zelo dobro zaženem. Zaradi presenetljivo toplega jutra in težke opreme pa moram tempo zmanjšati. Proti Konjskemu prevalu se odpravim malo naokoli prek Ržkih podov. Tu se tudi odločim da grem na vrh.

xxxxxxxxx
Encijan tu gori šele sedaj cvedi

Prej sem planiral vzpon zgolj na Kredarico. Ker pa mi je bilo jasno, da je na južni strani Triglava manj snega in snežišč, sem raje šel čez Planiko. Kot so mi povedali planinci kasneje na vrhu Triglava, je tudi pot s Kredarice popolnoma kopna. Snega je celo v visokogorju ostalo malo. Obdržal se je le skrajno v senčnih mestih grapah in pod stenami. Trenutno je še zelo južen. Položnejša je mogoče premagati brez zimske opreme. Problematična znajo bit le manjša snežišča v skrajno senčnih grapah, kjer se je sneg preobrazil v led.

Pri domu Planika pod Triglavom sem po treh urah hoje. Snežišča prekrivajo pot na Mali Triglav. In ker sem prvi po dolgem času tu ni nobene gazi, ki bi mi namignila kje pot je. Malo na slepo grem naprej po logiki. Najprej zalutam preveč zahodno proti neki krnici pod Velikim Triglavom. Ker se stena zapre mi je logično da gre pot lahko le čez melišče nekoliko vzhodneje. Po nekaj minutah pot le najdem in ujamem.

Takrat brezhibno modrino neba skazijo nevihtni oblaki. Spet se odločim malo pohiteti. Vem da sem pozen. Poleg tega da sem veliko počasnejši, kot sem mislil da bom, sem tudi vsaj eno uro prepozno krenil z izhodišča. Res nočem še jaz svoje table zase, nekje pod Malim Triglavom. Tam je najvišje slovensko pokopališče, saj je na vsakih nekaj korakov oznaka ki pravi da je strela ubila toliko in toliko ljudi. Če se bo vreme še naprej kvarilo se bom moral obrniti. Poleg obeh nevarnosti strele (“elektrike” in strelinega “puha”) je v nevihti prisotna še nevarnost pregoste megle za hojo. Na srečo vreme ne gre po tem črnem scenariju. V 1 uri sem pri najbolj znanem slovenskem arhitekturnem spomeniku- Aljaževem stolpu na Strehi Slovenije, celih 2863,6 metrov višje od modrine našega morja, ki bi se v jasnini moral videti od tod. Snega je dovolj, da se je danes dalo biti še kak meter višje.

wwwww

Triglav, s stvarjo brez katere to ne bi bil; ter s ponosnim Slovencem pred njim

Ker se zaradi megle tako ali tako ni dalo nič videti ali pofotkati, sem “gor” le 15 minut. Spet sem na Malem Triglavu kjer se pot cepi na tisto, ki gre proti Kredarici in na to s katere sem prišel – na Planiko. Za sestop proti Kredarici se vseeno en odločim. Pa ne zaradi zavarovane plezalne poti, ki je v celoti kopna in  v dobrem stanju (našel sem samo eno razmajano jeklenico na celi poti), pač pa zato ker se ne želim več zgubljati v megli po snežiščih s Kredarice proti Konjskemu prevalu

wdqw

Pogled proti Konjskemu prevalu, Krmi ter Pokljuškemu grebenu nad njo

Tako opravim sestop pretežno po isti poti. Popolnoma nepotrebno, a zgolj za zabavo se medtem posmučam po nekaterih snežiščih. Proti Pastirskemu stanu pa grem za razliko od prej po poti pod Cesarjem. Na poti je snežišče, ki pa sem ga raje obplezal, kot pa da bi se zamujal z derezami in cepinom.

Na srečo se izkaže da nič en bo z nevihto. Med spuščanjem vse bolj občutim neznosno vročino, ki prihaja z doline. V visokogorju pa je bilo danes večinoma ravno prav. Niti pihalo ni.

Pri Lesi sem po 8 urah hoje po Triglavskih gorah. Tudi avto me čaka prav prikladno v senci. Oh, to je življenje!

dfgdfgdf
Na koncu za spoznanje utrujenenejši od 8-ih ur hoje, a toliko zadovoljnejši 🙂

Lep gorniški pozdrav
Bojan Ambrožič


Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s