Begunjščica po Šentanskem plazu, sestop prek Smokuškega plazu

Začel sem pri bivšem mejnim prehodu Ljubelj in se podal proti Zelenici. Nekje na polovici druge smučarske sedežnice sem se usmeril levo na Šentanski plaz. Nekaj časa ni bilo nobenih problem, potem pa je plaz vse bolj strm. Na neki skali najdem dovolj prostora, da si namestim dereze.
S cepinom in derezami potem pri vzponu ni nobenih težav več. Edino malo me skrbi, da ne bom našel nobenega pametnega prehoda na vrh Begunjščice. Rečeno mi je bilo da naj
se držim na desno. Vendar se kar nekaj časa ne vidi noben pameten prehod. Gora se na videz celo še bolj zapira, namesto da bi pokazala kak izstop na greben.  Potem
pa le pridem do mesta (precej višje) kje opazim celo dva prehoda. Desnega so mi
priporočili, a je videti precej daljši in višje pride na greben. Poleg tega
sem precej na levi strani plazu. Tako da bi moral obrati precej dolgo prečnico.
Levi prehod pa je krajši in manj strm. Zato se po njem povzpnem na greben.
Ugotovim, da sem imel popolnoma prav, saj pripelje ravno na sedlo med Velikim
vrhom Begunjščice in Begunjsko Vrtačo. Tu je tudi za odcep možem sestop prek
Planine Prevalo in znamenitega Bornovega tunela. Žal fotk točnega mesta prehoda
na greben nimam, ker mi je fotoaparat nagajal. Nekaj časa je deloval brez
napak, drugič pa se niti prižgati ni hotel. Halo servis!
Vendar, kot rečeno nimate kaj zgrešiti če se podate s sedla.

Zajeta slika

Šentanski plaz (z vstopa nanj) z vrisanima variantam pristopa na greben Begunjščice. Po levem sem šel jaz. Črtkam pristop je tudi opcija in je prehoden.
fg

Po grebenu se počasi povzpnem na Veliki vrh. Snega na južni strani gore sploh
ni več, razen ozkega pasu (potencialno nevarnega) napihanega snega na vršnem
grebenu.

Vreme se drži dobro in nič ne kaže na popoldanske nevihte. Niti vetrovno ni.
Poleg fotkanja, se na vrhu ukvarjam z s sestopom, ki ga planiram prek Smokuškega
plazu. Ugotovim, da sneg tu ni tako južen, kot na Šentanskem plazu. Treba bo
narediti cel spust z derezami.

Vhod na plaz se začne le 50 m vzhodneje od
Velikega vrha v obliki ozkega in sprva precej položnega žlebu. Žleb pa pelje
proti zahodu in postaja vse strmejši. Nič ne bo z uživaškim spustom, ampak je
šlo za precej resno in počasno ritensko sestopanje: ” Zapik cepina. Potem
previden korak navzdol in dobesedno zabitje obeh derez v strmino.” Ta
strahotno počasen postopek sem potem ponovil več stokrat. Žal mi je da nisem
vzel s sabo dveh cepinov. Bi šlo mnogo lažje, hitreje in predvsem varnejše. Res
ta plaz je na vrhu noro strm in občudujem alpiniste, ki smučajo tu dol. Že eno
uro ponavljam omenjen postopek, dolina Završnica pa ni nič bližje in plaz nič
položnejši. Nad sabo opazim le svojo strmo gaz, pod mano pa se mi bliža na
pogled za sestop nič prijetno melišče. Končno pridem do markirane poti, ki vodi
z Zelenice na Roblek. Rečem si: “Rešen sem.” Zato se po njej obrnem proti
Zelenice. Ampak začuden opazim, da ni zgažena! Po prečkanju prvega snežišča mi
postane jasno, da markirana varianta ne bo prava pot v dolino, saj sem
predvideval da me čakajo še številna nevarna in strma snežišča.  Kasneje z doline ugotovim, da sem imel prav. Teh snežišč bi moral prečkat na desetine.

Zato se obrnem  in še naprej sestopam po melišču (nekaj časa spet po snežnem jeziku). Melišče je res slabo saj je še vedno zelo strmo, pa prevelike skale ga sestavljajo. Šele nižje naletim na stezico, ki se prav prijetno spušča in izogiba oviram. Pripelje na fin melj po katerim se popeljem še  kakih 50 m nižje. Tu pa ima izbiro ali naj grem spet po
strmem snežišču ritensko navzdol ali pa naj se prebijam čez ruševje. Ker sem
cepin in ostalo zimsko opremo pospravil se raje odločim za slednjo varianto. Tu
tudi pogledam proti vrhu Smokuškega plazu in opazim po kakšni strmini sem
lezel. Ruševje je na tej višine še precej pritlikave rast. Tako da ni bilo težav s prebijanjem. Nižje pa sem je z možicem označena steza, ki pelje skozi to to “goščavo” do Smokuške planine. Končno sem rešen! Za spust sem potreboval kar okoli 3 ure. 3 ure za le 600 m višinske razlike!


Pogled z Velikega vrha Begunjščice na žleb, ki vodi v Smokuški plaz.

gggg

Vršni najbolj strmi del Smokuškega plazu z vrisano smerjo mojega spusta

gggggggggg
Smokuški plaz slikan s Prešernove koče na Stolu

Potem se
samo še mimo koče pri izviru Završnice in koče na Zelenici odpravim
proti Ljubelju. Z Zelenice je nekaj zasneženih položnih pobočij po
katerih se na čevljih hitro posmučam precej globoko v dolino.

Snežne razmere so bile v glavnem
zelo ugodne. Med tem, ko so južna pobočja Karavank v tem predpoletnem
vremenu večinoma kopna, so severna zasnežena s še do 1 m snega (na
nekaterih delih plazov in grap še več). Sneg Šentanskega plazu je bil
že ob osmih zjutraj zelo južen. Vse višje pa je bil pričakovano trši in
mestoma prekrit z ledeno skorico. Zato ni bilo variante brez derez.
Vršni greben je bil prekrit z meter debelim napihanim snegom. Južno
pobočje Begunjščice pa je bilo zasneženo s tanko odejo le nekaj 10 m od
grebena. Smokuški plaz je bil rahlo leden in trd vsaj zgornjih 200 m.
Nižje pa podobno južen kot Šentanski.

Lep gorniški pozdrav

Bojan Ambrožič

ČASI HOJE:

Teh pa danes ni, zaradi omenjenih težav s fotoaparatom. Točne čase hoje ponavadi dobim tako, da fotkam vse pomembnejše točke. Potem pa lahko do sekunde natančno pogledam kdaj je bila fotka posneta. Na današnjih fotkah pa je celo letnica 2006.

Okvirno pa lahko rečem, da sem za vzpon potreboval 2 ure in pol, za sestop po smokuškem plazu 3 ure ter še eno uro s Smokuške planine do Ljubelja. Turo sem opravil v 7 urah in pol.


One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s