Vremenarji so končno napovedali en dan res stabilnega vremena. Dovolj dobrega za gorništvo. Najboljše snežne razmere so še vedno v Karavankah, kjer je do 60 cm snega. Zato se mi je zdelo najbolj varno tja. Letošnjo sezono sem bil že na obeh najvišjih vrhovih Karavank – Stolu in Vrtači, odločim se za 3. najvišjega – Kepo.Ob osmih parkiram v Dovjah na križišču poti za na Dovško Babo in Kepo. Ker ne najdem nobene pametne markirane bljižnice grem kar naokoli po serpentinasti makadamski poti. To cesto si velja zapomniti, kot idealno zimsko sankališče. Na mestu kjer je zajezen potok Mlinca ga prečkamo in se potem takoj obrnemo na desno čez klopco do planine Mlince (Erjavčev rovt). Tu sem jaz kar malo zalutal saj sem nadaljeval navzgor ob potoku Mlinca, dokler nisem po 5 minutah s pomočjo zemljevida spoznal, da grem narobe. Od tod dalje pot postane precej strma, a te vsaj hitro pripelje do lovske koče (1450 m) Na Brvogah. Tu je bila tokrat snežna meja. Po pol ure pripelje do razpotja,ki ga spet označuje klopca. Če gremo po desni poti pridemo do sedla Mlinca (Mlincasattel) in naprej proti Dovški Babi (Frauenkogel). Leva pa je prava in pelje pod Visokem Kurjekom na Kepo. Pot me je že po 15 minutah pripeljala na vedno bolj strma in strma Snežišča pod Kurjeki. Ker sem še malo zgoden se sneg še ni dovolj omehčal. Ne preostane mi nič drugega da nadaljujem s cepinom. Sreča je zame, ker sem desničar, da je pobočje na desno v smeri hoje. Kljub temu je kar nekaj zopernih odsekov čez katere moram tolči stope. Stvar se tako vleče kar eno uro.

Pridemo do sedla med Kurjeki in Gubnim. Na grebenu je vsaj 1 meter zapihanega snega, na Avstrijsko stran pa ostanki številnih sproženih plazov. Zato nadaljujem še posebej previdno. Tu se tudi gaz konča. Zato v strmino Gubnega sam zarežem gaz. Sneg je precej zmehčan. Do vrha se mi vdira do kolen. Za nadaljevanje proti veliki Kepi se ne odločim, ker se mi zaradi prevelike strmine pobočja in ogromnih količin napihanega snega na prej na sedlu med Malo in Veliko Kepo zdi prenevarno.

Ker je dan nedvomno fenomenalen, imam odličen razgled proti Julijcem in na Avstrijsko Koroško. Če bi bilo to pametno, bi bil lahko brez težav na vrhu v kratkih hlačah. Prav cvrem se na snegu.

Navzdol gre pričakovano težje saj je cepin v napačni roki. A ker je sneg že popolnoma zmehčan vseeno gre. Ampak počasi in se blazno vleče – dobro uro. Ko sem končno spet na poti proti lovsko koči, si v bližnjem potoku dolijem meh z bistro studenčnico. Od tod gre navzdol noro hitro. V eni uri sem pri avtu v  dolini.