15. Gorski tek pod Kriško goro

Aprilsko vreme res gode zadnje čase in ne pusti milosti enemu samemu sončnemu dnevu. Ne vem če sem se še kateri mesec tako težko prisilil teči, kot prav na mesec letošnjega pregovorno rečenega “muhastega aprila”. Ampak danes je Tisti, tam gor, ki je odgovoren za vreme naredil izjemo in nam pričaral prekrasen sončen dan. Sklenil sem, da ga izkoristim da prvič letos malo bol resno pretegnem noge in se udeležim udeležim otvoritvenega teka Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih – 15. Gorskega teka pod Kriško goro.

Ker sem skorajda domačin pridem na štart precej ležerno pozno, kar se mi maščuje s tem, da komajda najdem parking za svojega “Suzukija”. Tudi na startnem prostoru se kar tare ljudi. Pridejo še z RTV-ja – očitno snemat za oddajo Zdaj. Organizacija je odlična vse poteka po planu.

Štart in poženemo se po 1 km dolgi ravnini, kjer je marsikdo pozabil, da za gre za “gorski tek” in da za vsako ravnino pride nov klanec. Jaz sem to ravnino odtekel res zelo rezervirano, ker sem vedel da me čaka po tem še 6 km klanca. In res prvi vzpon se niti še ni začel, ko so ljudje začeli omagovati, med tem ko sem jaz rahlo pospešil in lepo pridobival mesta. Do vrha prvega 1,5 km dolgega vzpona se ustalim in tečem v skupini z Oblakom in še enim tekačem. To bo boj za tretje mesto v konkurenci do 19 let. Celo traso se izmenjujeva na tem mestu in taktično spuščava naprej drug drugega. Na koncu pa mu jaz ne zmorem in ne upam več slediti pri drznem spustu do Zavetišča na Gozdu kjer je cilj.

Sama trasa je zelo lepa in se všečno in ne prehudo vzpenja skozi gozd proti Gozdu. Deževno vreme pa jo je na nekaterih odsekih spremenilo v “Rock Otočec”. Morali bi videti fotke vseh vsaj do kolen blatnih tekačev! Teh jaz na žalost nimam, ker nisem vzel fotoaparata s sabo.

S tekom sem zelo zadovoljen, saj sem se kljub nehvaležnem 4. mestu, pokazal zelo racionalen tek. Na cilj sem prišel sorazmerno spočit. Ugotovil sem tudi, da sem v klanec mnogo boljši, kot pri teku po ravnini in sploh pri teku navzdol.

Lep gorsko tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič