Obstajata dve makedamski cesti ki, z različnih strani vodita na Dobrčo. Po prvi sem se povzpel 2 sezoni nazaj za 1. maja, ko Ljubenčani tradicionalno hodimo na Dobrčo. Takrat je bila res zadnja prava zima oz. ena takih, kot so mi pripovedovali “starejši”, kot so se jih spominjali s svojega otroštva. Pohod na Dobrčo je zato odpadel in tradicija je bila ogrožena. A če drugi ne morejo peš, grem pa jaz lahko vsaj s kolesom. Ta cesta se začne na tako imenovani cesti “pod goram (kot jo kličemo domačini)” oz. ko se od Begunj peljemo proti Tržiču. Če to tudi storimo najprej naletimo na vas Slatna nato Srednjo vas in približno 500 m naprej se cesta nekoliko spusti. Tam najdemo označen odcep za cesto na Dobrčo. Ta varianta ni strma ne zahtevna, a se vleče kot kurja čreva, saj se serpentinasto vzpenja vse do Koče na Dobrči. Do tod je iz izhodišča kar 850 metrov višinske razlike oz. okrog 8 km. Jaz se zanjo potreboval okrogli dve uri. Res pa da me je proti vrhu kjer se cesta nemilostno začne še bolj divje vzpenjati, pričakalo okrog 20 cm snega. Za spust ni druge pametne variante kot nazaj dol po cesti. Kljub temu je zelo adrenalinsko.

Bistriška planina

Lovska koča na Breški planini

Danes pa sem obral varianto z Brezij pri Tržiču. Tudi tu ni težko opaziti označenega odcepa. Najprej se 100 m vzpenjamo po njem, potem pa pridemo do križišča pri katerem zavijemo desno. Tu nas čaka 500 m asfaltnega pekla. Če niste v najboljši kondiciji in če vam zmaga nad klancem na dveh kolesih ne pomeni vse, raje tu sestopite s kolesa in pojdite peš! Čeprav se sliši smešno si tukaj počasnejši kot peš, saj težko presežeš hitrost blage hoje 5 km/h. Za tem testom sposobnosti se cesta precej uravna in po premaganem uvodnem klancu imaš občutek da sploh ni nobenega upora – gre kar samo. Cesta za tem kak kilometer pelje skoraj naravnost po dolinici med Breško goro in Dobjem, potem nas čakata še dve serpentini in že smo na Bistriški planini. Potem se pa cesta obrne proti zahodu – proti Breški gori v mnogo močnejšem tempu kar se tiče višinske razlike. Že po nekaj minutah pridemo do lovske koče na Breški planini. Tam pa cesta preide v domeno gorskih koles in terenskih vozil. Če so gume v takem stanju kot morajo biti ni problem priti niti čez ta odsek. Po približno 4,5 km od izhodišča smo na najvišji točki poti. Tu se cesta odcepi desno navzgor proti Lešanski planini. Sam je še (s kolesom) nisem nikoli obral, a je kar velik test za živce in mišice, saj nas vzpne še za dodatnih 250 m višje. Jaz sem na tem križišču zavil levo navzdol proti Poldetovi klopci oz. predelu znanemu kot vzletišče za zmaje in jadralne padalce. Tu naletimo na peš pot iz Brezij pri Tržiču, ki gre na na vrh Dobrče. Pot je idealna za downhill. Korenine, potke, skale – vse je tu in pa ne prehud klanec. Višje od te klopce se pobočje Dobrče prelomi oz. postane krepko bolj strmo, kar se zelo lepo opazi z daljave. Na fotki posneti z Ljubnega sem z geotrikotnikom zmeril naklon pobočja do klopce in nad tem prelomom. Pobočje med Vaškim (1046 m) in Poldetovo klopco (1220 m) in povprečen naklon zgolj 10 -13 °, nad njo pa 25°-30°. Zato tudi pri prvi opisani varianti ni bilo možnosti, da bi opravil spust s Koče na Dobrči do te klopce. Ne rečem, da stvar ni izvedljiva, a bi jo prepustil domeni profesionalcev s pravimi downhill kolesi.

Dobrča z vrisano cesto do koče

Spust poteka po takem terenu

Mogoče, ko že opisujem gorsko kolesarjenje ne bi bilo slabo povedati nekaj o gorskih kolesih. Obstaja več tipov le teh. Najbolj pogost in najbolj vsestranski tip pa je “cross country bike”. Kolo za take dogodivščine mora imeti po velikosti hoda nastavljive vilice, ki nam omogočajo še kolikor toliko prijetno vožnjo po asfaltu. Ne pustite pa se zapeljati povabilu prijatelja s specialko na kakšno celodnevno cestno turo. Vi boste gonili do onemoglosti, med tem ko bo on lepo sproščeno poganjal pedala. Tu pridemo do naslednjega dejavnika – teže kolesa. Ne kupujte koles težjih od 15 kg, če ne želite trpeti pri vožnji v klanec. Jaz imam na svojem kolesu kot obvezno opremo tlačilko, rezervno zračnico ( ki se pri gorskem kolesarjenju hitro predre) ter osnovno orodje za popravilo kolesa, kar mi doprinese še nekaj dodatnih kilogramov. Potem pa pridemo do najpogostejše napake slovenskih rekreativcev: Kupim kolo Scott z menjalnikom Shimano in imam za 200 € super kolo. Bedarija! Nihče pa ne pogleda na serijo menjalnika, ki po mojem mnenju ne sme biti slabši od Shimano Deore (XT, XTR), če ne želite da se vam bo kolo pokvaril ob ob prvi prevoženi korenini ali stopnici. Kolesa s tako opremo pa ne dobite pod 500 € (raje 1000 €). Ni vse v denarju ampak to je skrajna najnižja meja kjer kolesu lahko rečemo “kolo”. Vse ostalo kar dobite ceneje je za enkratno uporabo. Ne nasedajte trgovskim akcijam, kjer vam kolo, ki je prej stalo (po njihovih zagotovilih) 500 € ponujajo s 50% popustom po 250 €. Tako kolo ne spada v višji cenovni razred, ampak v cenovni razred do 250 € in nič več! Pred nakupom novega kolesa nujno poglejte teste koles, ki vam bodo povedali kako se kolo vede na terenu. Žal jih dobite bolj ali manj le v angleščini.

Lep gorsko kolesarski pozdrav

Bojan Ambrožič