Gorski tek na Jamnik

Še zadnji dan kar dolgih, a vendar še vedno prekratkih, novoletnih počitnic sem izkoristil za gorski tek na Jamnik. Cerkev sv. Primoža, ki štrli na travnatem grebenskem pomolu z Jelovice, je z Ljubnega ena najbolj slikovitih točk v okolici. V planu sem jo mislim osvojiti že večkrat, pa se mi je zdela predaleč. Tokrat pa ne bilo posebej pametno teči na Dobrče, ker je še vedno preveč snega za športne copate. Tako, da sem se odločil vseeno napasti Jamnik.

Cerkev Sv. Primoža

Ob desetih odrinem od doma z osnovno gorsko-tekaško opremo. Mahnem jo po najkrajši poti preko Otoč in kar po gozdu direktno na Srednjo dobravo. Čez Dobrave je sicer en hrib več, ampak je še vseeno bližje, kot pa naokoli mimo Podnarta in Ovsiš. Z Dobrav sestopim pri tovarni Iskra v Brezovici pri Podnartu. Tu se pot na Jamnik začne. Pot ni markirana, a je ne moremo zgrešiti, saj poteka po vrhu položnega grebena.Takoj ob začetku pa si lahko ogledamo ostanke oglarske kope. V času razcveta kovaštva in žebljarstva v Kropi so bili seveda gozdovi na Jelovici veliko naravno bogastvo, ki je omogočalo izdelavo ton dragocenega oglja. Zaradi tega so bili tako kot na Pokljuki mešani gozdovi izkrčeni in zasejani z gospodarsko bolj uporabno smreko.

Utrinek

Vseskozi se držimo levo in brez težav sledimo precej dobri poti. Pot je presenetljivo položna in idealna za tek. Kmalu pridemo do Kugle na kateri stoji oddajnik. Na vrh tega hriba se ni treba povzpeti, saj se mu pot izogne po vzhodni strani. Tu je tudi že lep razgled na sv. Primoža in Špilo. Če pa pogledamo na drugo stran proti zahodu, lahko pogledujemo proti tistemu kar je ostalo od Krope. Še nekaj minut teka in že sem pri lovski koči Petelinovec. S tod je najlepši razgled na cilj. Tu se po sreča s cesto, ki gre s Krope proti Dražgošam. Ni treba dolgo uničevati kolena na asfaltu, saj uberite po nekaj 100 metrih uberite drugi odcep navzdol levo, ki pelje skozi vas Jamnik. Še nekaj minut in že sem na ciljnem razgledišču pred cerkvijo svetega Primoža in Florijana. Za turo sem potreboval uro in 14 minut. Sonce sicer razvaja, a njegovi žarki niso pretirano topli, sploh za tekaška oblačila. Zato na hitro nekaj fotk in že sem dobro na poti nazaj proti domu. Nazaj grem po isti poti, saj gre druga pot proti Češnjici že kar precej naokoli. Ker pot ni strma se da kar dobro teči ne da bi pretirano tvegal. Niti drsi mi ne, kljub malenkost zasnežen podlagi. Kljub temu sem vesel, ko sem nazaj v Brezovici da sem rešen strmine. sedaj le še ciljni šprint proti domu, kamor prispem z bruto časom 59 minut. Neto čas je približno 55 minut, kar se mi zdi kar spodobne dosežek za ta letni čas.