Grintovec s Kamniške Bistrice, sestop prek Mlinarskega sedla

Tokrat sem si zadal kar enega najtežjih možnih preizkusov predvsem svojih fizičnih, pa seveda tudi psihičnih sposobnosti – saj veste kaj pravijo, da je vse v glavi. Namreč odločil sem se za vzpon na Grintovec z doline Kamniške Bistrice. Za vzpon sem se odločil tudi iz razloga, ker sem ta mesec bil že na Stolu in na Triglavu, je kar sam po sebi prišel izziv, da bi se povzpel na vse tri najvišje vrhove naših pogorij v enem mesecu. Torej manjkal mi je le še Grintovec.

Na začetku sem malo “goljufal” in se zapeljal kar mimo Doma v Kamniški Bistrici do spodnje postaje tovorne žičnice, ki vozi na Kokrsko sedlo. Ampak glede na to, da je bilo parkirišče povsem polno, opažam, da se večina poda kar od tam. Pot veš čas cikcaka pod tvorno žičnico čisto do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Vzpon do tja se sploh ni pretirano vlekel. Pri koči sem bil že po uri in 25 minutah.

Saj, da ne bo kdo mislil, da dirkam ali  pa karkoli, da se primerjam s komer koli. Sploh ne! Ampak vsekakor mi misli uidejo na tiste gorske tekače, ki tečejo na Grintovec prav z doma v Kamniški Bistrici. Letos je zmagovalec tja pritekel na sam vrh v uri in 17 minutah (ter še nekaj sekundah). Torej v manjšem času, ki sem ga jaz porabil za vzpon na Kokrsko sedlo še s tem, da sem startal 4 km poti višje! Glede na to da ta tek premaga kar 1958 m višinske razlike ga popolnoma upravičeno štejejo za enega najtežjih gorskih tekov v svetovnem merilu.

S sedla sem se povzpel proti melišču, ki vodi na Kalški greben in Kalško goro, da sem posnel nekaj fotografij. In nasploh zato, ker smo bili tam gor spomladi s Samostojno skupino.

Nato sem (iz moje smeri ) nadaljeval na desno proti Grintovcu. Po 5 minutah hoje se pot cepi. Desna pot pelje proti Mlinarskem sedlu, Skuti: med tem ko pa leva pripelje na vrh Grintovca. Obral sem slednjo. Pot je nekaj časa popolnoma uravnana, še celo spusti se malo. Potem pa se po grebenu začne vzpenjati preko Ovnovih čir. No in tam so me res pričakale ovce. Tu je tudi odcep proti Kokrski in Jezerski Kočni. Pot se nato pomakne nekoliko bolj desno. Tu se pričenja poznati tudi nabrana višinska razlika in razgled se vseskozi lepša – nikakor ne morem nehati fotografirati. Odpre se celo pogled proti Krvavcu in Storžič. Storžič mi je pa res taka posebna gora. S čisto vsake strani je drugačen. Samo s Kranja pa je res “storžast”, povsod drugje je bolj piramidast.

Tu srečam tudi pohodnika, ki se pravkar vrača z vrha Grintovca. Pove mi, da na vrhu tako piha, da je že po 10 minutah ušel dol. Zato sklenem malo “prestrašen” , da bo tu glavni fotoshooting in uživancija v razgledih, kar je na marsikaterih vetrovnih vrhovih kar praksa. Pa se niti pretirano ne zadržim in se odpravim na vrh.

Tam razen nekaj sapic popolnoma nobenega vetra, tako kot ob vsej poti. Kakšna sreča in kakšen razgled! Naredim desetine fotk in še kratek filmček. Še posebno mi pritegne pogled Jezerska Kočne kjer ljudje na vrhu špice stojijo, saj je vrh tako koničast, da ne morejo sesti. Vsaj tako je videti od tod. Skratka zelo interesanten vrh.  Dobri razgledi so bili še proti Veliki planini, Jezerskemu ter celo do Julijcev s Triglavom. Ker je bilo vreme praktični idealno vstanem na vrhu celo uro.
V planu sem imel sestop po popolnoma isti poti, kot vzpon, a to mi že od začetka ni dišalo. Toliko ur hoditi nazaj po isti poti – dolgočasno. Zato se odločim za podaljšanje ture in sestop proti Mlinarskem sedlu. Vsaj za fotkati bom imel kaj, si rečem. Pot tu dol je pravo nasprotje prej pohojene poti. Pot postane mnogo bolj zanimiva in atraktivna in se spremeni v zavarovano plezalno pot. Poteka pa po zelo razglednem grebenu. Varovana pa je s številnimi klini, klamfami in jeklenicami. Zaradi grebenskega značaja poti se seveda hoji gor in dol ni bilo moč izogniti. Tako, da sem si nabral še nekaj dodatnih metrov višinske razlike. Edinega kar se nisem želel je bilo to, da bi zgrešil razpotje in bi me “odneslo” na Jezersko. Označeno sicer ni, ampak se z zemljevidom seveda da znajti. Kmalu sem na Mlinarskem sedlu kjer se spet odcepim desno. Pot, ki gre levo pelje proti Štruci in Skuti. Sicer na poti ni več varoval, tako da so palice spet prišle v poštev, vendar je tu na poti druga zanimivost. Igra vode je tu v tisočih letih ustvarila številne zanimive kotliče (v enem je bil še sneg), škraplje in žlebiče.                                      

               Mahnem jo naprej proti bivaku, vmes pa opazujem čisto drugačno podobo (z nasprotne strani položnega) Grintovca. S te strani je mnogo bolj prepaden. To je verjetno zaradi tega, ker so v Sloveniji južna pobočja skladna, severna pa neskladna. Take različne obraze nam dajejo praktično vse gore v Karavankah, pa še kje.

Pri bivaku se začne nabirati megla. Zato spet na vso moč fotkam, da še zadnjič ujamem obraze Grintovca in Skute. Kljub temu, da se tu ustavim na žalost ne preverim, če je bivak odprt. Kdo ve kdaj bo mi to prišlo prav. Naprej se pot bolj približa steni ter jo preči proti desni.  Potem se je treba nekoliko povzpeti do Malih vratc. Gre za tak zelo ozek prehod, ki bi mogoče koga, ki je dobrih mer še celo ujel . Pot tu ujame ruševje in se začne spuščati. Še nekaj minut in že me pripelje so tistega razpotja, (ki sem ga opisal, da leži le nekaj minut na Cojzovo kočo) ter na ta način zašpili klobaso. Za mano hodečim pohodnikom priporočam, da oberejo ravno obratno varianto, kot jaz. Torej vzpon po “desni” poti prek Mlinarskega sedla, potem pa sestop po bolj lahki (levi) varianti. Tudi na Cojzovi koči je še vedno megla. Pametno bi bilo tu sestopiti proti Suhadolniku, a prevoz me čaka drugje. Tik pod Cojzovo kočo pridem iz megle. torej je šlo le za pas oblačnosti na višini nad 1700 m. Ker mi tokrat palice dobro služijo, hitro napredujem, pa tudi vleče se ne in tiščanja v prstih tudi skorajda ne čutim. Po tako precej adrenalinskem – tekaškem spustu do spodnje postaje  tovorne žičnice, me čaka še sprehod do Doma v Kamniški Bistrici. Na srečo mi ni treba prav dolgo hoditi po cesti, saj se pešpot začne pri serpentini, kjer se zavije tudi proti Kamniškem sedlu. Tu prej bi lahko kaj hitro lahko naredil napako, saj je nekaj 100 m prej speljana bližnjica navzdol, da seka omenjen ovinek. Ker ni bila markirana jo na srečo ne uporabim. Še pred tem posnamem začetek lovske poti, ki gre proti Kalški gori ter znamenit balvan – Žagano peč. Do doma v Kamniški Bistrici ne pridem pretirano utrujen. Zato si ogledam še tamkajšnje naravne znamenitosti – izvir ter sotesko Kamniške Bistrice. Na slednjo se spomnim, ker smo že pred leti šli s planinskim krožkom. Sedaj imam še to na čipu. Postavil sem svojevrsten rekord – posnel sem okoli 450 fotografij! Želel sem prikazati vsak zanimiv kotiček teh današnjih poti. Tudi cojzova zvončnica posneta nad Cojzovo kočo ni ostala brez svojega prostora na čipu.

Sigurno je šlo za turo z največjo nadmorsko višino, najdaljšo hojo, poleg tega pa najlepšo turo v mojem življenju. Na take ture! Mogoče bi bilo zanimivo v tem koncu poskusiti varianto s Kaniškega na Kokrsko sedlo, a to kdaj drugič.

 

ČASI HOJE:
 Spodnja postaja Žičnice – Cojzova koča: 1h 25 min
Cojzova Koča- Grintovec: 1 h 36 min (skupaj 3 h 1 min)
Grintovec – Mlinarsko sedlo: 49 min
Mlinarsko sedlo- Bivak:  30 min
Bivak – Kokrsko sedlo: 50 min       
Kokrsko sedlo – spodnja postaja tovorne žičnice: 1h 8 min
Žičnica – Dom v Kamniški Bistrici: 31 min
SKUPAJ HOJE:  6  h 49 min
SKUPAJ S POSTANKI:  8 h 36 min

Relativna višinska razlika gor: 1700 m
Relativna višinska razlika dol:  1958 m
Absolutna všinska razlika je v obeh primerih za nekaj odstotkov višja, saj je bilo na poti nazaj nekaj (manjših) vzponov in spustov ter še vzpon do Malih vratc. Ocenjujem da je vse skupaj naneslo okoli 100 dodatnih metrov.

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.