17. tek po Dovžanovi soteski

Ker je tekma štela za slovenski pokal, poleg pa tudi štela za gorenjski pokal v rekreativnih tekih, se je zbralo kar veliko tekačev – okoli 200.

Razmere za tek so bile odlične, saj je bila temperatura zraka taka, da te je zeblo, če se nisi gibal. Ob teku pa je bilo ravno prav.

Poleg ogrevanja sem pred tekom poskrbel še za eno stvar. Namreč zaradi slabih izkušenj z odvezanimi vezalkami na Bledu, sem jih tokrat kar 3 krat močno zavezal in zamotal tako, da s tem res ni bilo težave. Težave so nastopile po koncu teka, ko je bilo treba obuvalo sneti z noge.

Na precej ozkem in majhnem štartnem prostoru je bilo takoj po štartu precej prerivanja preden smo se tekači razvrstili glede na moč. Potem pa po prvih 300 m pa je tek postal zelo lahek. Tudi luž na sicer makadamski cesti ni bilo veliko, ki bi povzročale potencialno nevarnost za zvin gležnja. Najbolj zanimiv del je bil prav gotovo obrat nazaj navzdol proti startno-ciljnemu prostoru. Tukaj si lahko videl približno kako “dobro” si uvrščen. Tu je bila tudi pijača, ki v bistvu ni bila potrebna glede na praktično za tek idelano vreme. Tek navzdol je bil kljub le blagem spustu neprimerno lažji in se je manj vlekel. Za konec pa še finiš v ciljni hribček.

V svoji kategoriji sem zasedel nehvaležno četrto mesto. Zato sem se kar kmalu pobral iz prireditvenega prostora, saj so prireditelji popolnoma logično, zavlačevali z začetkom podelitve, da bi prodali kakšno šilce domačega ali pa srečko več.

Edino kar je bil “problem” tega teka, da se je teklo po tako lepi (Dolžanovi) soteski naravi, med hitrim tekom pa nič časa da bi užival in opazoval. Tako, da se ob prvi priliki vrnem sem gor s kolesom in raziščem to sotesko.

Naj za konec povem še to, da se danes nisem vedel lokalpatritsko in se udeležil teka na domačem terenu, praktično pred vrati – teka po Ljubenskem polju. Za tek po Dolžanovi soteski sem se odločil zato, ker sme pričakoval veliko večjo konkurenco, boljšo organizacijo, tekaške prijatelje ter nekaj sponzorskih nagrad več. Tako, kot sem predvideval je tudi bilo. Poleg velike udeležbe, smo si vsi prislužili spominsko majico s katero bomo ponosno švicali v še marsikateri klanec. Med tem, ko je bilo v Ljubnem bolj klavrno, kot sem kasneje izvedel. Organizatorji v Ljubnem pa nimajo nobenih izkušenj in se gredo zelo nevarno igro. Namreč dve leti nazaj, groza, je večina (domačih) tekačev bila pijana in se je bolj za hec odpravila na tek. Kaj bi se zgodilo, če bi koga kap!? Saj ambulantnega vozila ni bilo nikjer! Kot lep primer lahko navedem spet Dolžanovo sotesko, kjer se je neka punčka poškodovala in so jo takoj odpeljali z rešilcem, ki je bil tam. Zanj je bila celo urejena intervencijska pot. Pohvala gre edino le legendi slovenskega teka Roku Štrosu, ki je (spet) daroval 6 svojih velikih pokalov. Teka pa bi se vsekakor udeležil, če bi bil eno uro bolj pozno, saj sta bila starta obeh omenjenih tekov na razen le eno samo uro. V tem času pa seveda ni mogoče odteči “Jeledolske” proge ter se pripeljati še domov. No za zaključek pa lahko rečem, da pa po Ljubenskem polju lahko tečem vsak dan 5 krat, če se mi ljubi, po čudoviti Dolžanovi soteski pa samo enkrat – letno.

Lep tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s