Opazovanje na Ljubenskem polju; 1. – 2. 7. 2007

Tokrat sem se po dolgem času lotim celonočnega opazovanja:

Postavljanja teleskopa se lotim tako natančno, kot še nikoli doslej, saj me ne priganja ura za odhod iz opazovališča, pa tudi do astronomskega mraku sta še skorajda dve uri. Najprej se lotim lovljenja Severnice, a ko jo ujamem ugotovim, da se je teleskop kar pogreznil v mokrotna travnata tla. Teleskop premakni nekaj centimetrov vstran od "luknje", a se teleskop zopet pogrezne. Zato problem rešim s prilagajanjem višine nog tripoda. Pri tem mi zelo pomaga v montažo vgrajena libiela. Končno mi uspe in teleskop natančno naravnam a Severnico. Da natančneje določim severni nebesni pol, si pomagam še z azimutnim merilom. Kot se je kasneje izkazalo je bil ves ta trud več kot poplačan.

Za tem pride na vrsto balansiranje teleskopa po obeh oseh. Enkrat zaklenem eno (rektascenzijsko) os, drugič (deklinacisjko) drugo. Prav zabavno je bilo "šibati" protiuteži sem in tja. Spet sem pazil, da se je vse izšlo do zadnjega grama.

Nato je na vrsti naravnanje rektasceenzijske in deklinacijske osi. Za ta postopek uporabim Beto Laboda, ki jo najdem v Astromapi v rubriki dvojne zvezde. Na ta način sem lahko teleskop premikal čisto na slepo brez finderscopa, samo gledal na skalo.

Za konec se lotim še kolimacije. Uporabim kolimacijski okular cheshire. stvar na videz sicer dobro deluje, a ker je plastičen se lahko smao malo zvije in kolimacija je že lahko posledično čisto napačna. Problem pri kolimiranju mi povzroča tudi zelo nekvaliteten fokuser. Ga bo treba čim prej nadomestiti z crayfordovim! Ker imam še vedno čas pred začetkom astronomske noči se grem kolimirat "v nulo", kar mi vzame kar okoli pol ure časa.

Tako, da me je konec koncev samo postavljanje in priprava teleskopa stala, kar dve uri čas. Pri tem pa se je izredno dobra obnesla moja nova Petzlova naglavna svetilka Tikka Plus. 5 izredno močnih LED diod z nastavitvijo svetlosti naj bi (po navedbah proizvajalca) z enimi baterijami zdržalo 150 ur. Brez tega, kot sem opazil res ne gre. Za brskanje po astromapi med kasnejšim opazovanjem sem čez nalimal rdeč filter in tudi adaptacija na temno nebo je bila rešena.

Potem sem se lotil opazovanja. Da preverim kakšen je siing se lotim vzhajajoče Lune. Bila je čisto oranžna. Naredil nekaj fotk. Komaj čakam, da se baterije napolnijo, da jih objavim. Siing je bil še kar spodoben, a kaj, ko so celotno nebo prepredali cirusi. Ti so se na srečo umaknili po 1 uri zjutraj.

Potem pa se je začelo vse rositi. Zarosil se mi je celo finderscope! A, ni problema. Kar iz A4 formata papirja zvijem tulec in naredim improviziran dewshield. Bolj upajoč, kot misleč, da bo deloval, se odpravim na kratek sprehod, med tem pa preletim nebo. Po približno 15 minutah se vrnem. In prijetno presenečen ugotovim, da na objektivu iskalnega teleskopa ni niti kaplice vode več. Tako preprosta naprava, pa je delovala!

Zato sem se lahko spet lotil opazovanja. Sprehodim se po čudovitih kroglastih kopicah M 13 in M92 v Herkulu. Potem pa je bial Luna že previsoko in tako močna, da je metala sence. Lotim se še Jupitra, a je stvar razočaranje, zaradi slabega siinga. Sploh napram včeraj, ko sem ga občudoval na čase skorajda idealnem siingu. Tudi fotografirati ga poskusim. Pri 40 X povečavi se vidi satelite drugega pa ne. Pri 100 x povečavi pa nič. Naučil sem se tudi, da imam izredno zanič okularje, saj imajo zelo majhen očesni reilef. To me moti že zaradi tega, ker imam očala, da se moram z slednjimi dobesedno prilimati na sprednjo lečo okularja. Pri fotografiranju (neke vrste mešanice med digiskopijo in astrofotografijo) pa to še bolj moti, ker mora objektiv kamere dobesedno stati na okularju. Posledično lahko poškodujeta drug drugega. Torej naučili smo se, da bodo novi okularji imeli večji očesni reilef.

Luna postane še močnejša zato se lotim topografije Lune. Vnovič jo fotografiram. Kot boste videli je razlika v barvi Lune očitna. Komaj čakam, da se baterije napolnijo. Na Luni posebno pritegne moj pogled območje okrog Morja kriz. Ponovim seveda poznavanje tudi vseh ostalih morij, jezer in močvirij ter seveda največjega med njimi – Oceanus Procellarum.

ker za deepsky zaradi premočen Lune res ni se lotim še nekaterih dvojnih zvezd. Uspem fotografirati trozvezdje Mizar. Vidne so vse tri zvezde (Mizar A in B ter Alkor), vendar ne opazim zvezde Sidus Luvidacum. Tudi ti fotografijo bom objavil, kot se baterijam povrne »amperaža«.

Potem se uzrem proti Severo vzhodu. Opazim neko rdečo zvedo. Ali je to Mirfak? Ne za je še nižjhe! Mars. Pogled pri 100 X povečavi ne razkrije nič več, le kot rdečo ploskvico. Ampak do konca decembra, ko bodo oči neštetih astronom, širom Zemelejske oble zrle vanj, je še daleč.

Potem se odpravim spat. Vstanem še ob petih zjutraj in opazujem zahod Lune. Ja opazoval sem jo, čeprav bi jo moral kleti, da mi je uničila noč. Sem na koncu razočaran? Niti približno! Ravno obratno. Pridobil sem si ogromno novih izkušenj, čeprav "novih" objektov ni bilo prav veliko. Poleg tega sem se prvič poskusil tudi v fotografiranju.

Še na take noči!

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s