Astronomski tabor ADJ (14. – 21. 7. 2007)

Za mano je prekrasen teden, ki sem ga preživel na Medvedjem Brdu v okviru Astronomskega tabora Astronomskega društva Javornik.

TIPIČEN DAN NA TABORU

          Dan na taboru se je začel malo drugače, kot je večina vajena. Dan se je namreč začel z nočjo! Torej astronomsko, nekje ob 23., ko je nastopil astronomski mrak. Takrat smo se lotili postavljanja teleskopov, računalnikov ter povezovanja skorajda kilometrov kablov. Potem, ko smo teleskope pripravili na noč so se užitki lahko začeli. Noči na Medvedjem Brdu so res odlične. Opaziti je bilo le nekaj svetlobnega onesnaženja iz Ljubljane ter Trsta in Furlanske nižine. Drugače pa je bila Rimska cesta tako izrazita, da je kar buljila iz nočne črnine. Videti je bilo toliko zvezd, da smo se sprva kar izgubili med njimi dokler jih nismo povezali v znana ozvezdja. Teleskop pa nam je pokazal veliko podrobnosti na primer v primeru planetarnih meglic M 57 (Prstan) in  M 27 (Ročka) ter pri kroglasti kopici M 13.
            Okoli polnoči smo ponavadi imeli nočno malico, ki je imela poseben čar, saj smo jedli ne v soju sveč, ampak astronomskih rdečih luči.
Po okrepčitvi pa so bila na vrsti opazovanja, ki so se vlekla do zgodnjih jutranjih ur, nekje do 6 ure zjutraj. Za tem pa  še precej mučno pospravljanje oprem, glede nato da je bila za nami še ena neprespana noč.
               K spancu sem legel tik pred sončnim vzhodom, ali malo po njem, tako da je moj naravni bioritem naredil svoje in sem se sprva zbujali prezgodaj in se potem preko dneva vlekel, kot polomljena veja. Vendar tekom tabora sem se prilagodil.

Nekje ob 13. je bilo kosilo, ki je ponavadi vsebovala kako vročo juho, ki me je dokončno zbudila. Za tem sem se lotil postavljanja PST-ja (Personal Solar Telescope). Z njim sem še celo dvakrat (16.7 in 20.7) opazil izrazite prominece, ki so kot bakle bežale izza roba Sonca. S svojim akromatskim refraktorjem sem vsak dan tudi zarisal položaje peg ter so pomočjo program HellioViewer izračunal heliografsko lego le teh. Izkazalo se je, da se je moj akromat brez kakaršnega koli sončnega filtra, zgolj s projekcijo na zasenčen zaslon, izkazal bolje pri opazovanju peg, kot PST! Namreč pega 964 je bila mnogo bolj očitna. Le kaj bi bilo, če bi imel folijo Mylar. Sicer pa Sonce tokat ni bilo preveč aktivno, saj sta bili vidni le pege 963 in 961, ki pa sta postopoma bledeli. Pač smo v mesecih sončevega minimuma.
Po dnevni astronomiji je sledila priprava na nočni del. S pomočjo zvezdnih kart in katalogov objektov sem se na podlagi izkušenj odločil kaj bi bilo najpametneje opazovati naslednjo noč. Seznam je ponavadi obsegal nekje 20 objektov, a kot se je izkazalo kasneje se ga nikoli nisem kaj prida držal.

Počasi se je začelo mračiti in temperatura, ki je sredi dneva v senci dosegla 33,4°C se je umirila. Glede tega sem ostal svoji "dobri stari  navadi" in se podal na kratek tek, ki me je razvedril in umiril.

Ko sem se vrnil je bila ponavadi že skorajda astronomska noč. Zato sem se odpravil oborožit z vso svojo artilerijo in opremo. Lahko se je začela še ena noč …

ORGANIZACIJA

Kar se tiče tega bi težko rekel kaj drugega, kot odlična. Na taboru je bilo nekaj res sposobnih ljudi, ki so hitro rešili probleme. Namreč prvo noč so se prižgali reflektorji na bližnji cerkvi , se je organizacijski odbor brez oklevanja lotil odpravljanja težave. Takoj so klicali na elektro, da bi rešili problem še isto noč, a nikogar ni bilo. Drug bolj fizičen predlog rešitve je bil, da bi izbili varovalke iz luči, a nismo imeli pravega ključa. Takrat se človek malo cinistično vpraša: "Smo ga sploh imeli kdaj?" To prvo noč nam je svetlobno onesnaženje malo nagajalo, a smo to izkoristili tako, da smo posneli lep primer svetlobne onesnaženosti cerkev v Sloveniji.
Tudi drug problem s slabim internetom je bil rešen, ko je zadeve prišel poštimat strokovnjak. Tako, da smo imeli internet po celi "hiši".
No toliko o  tem. Želim le reči, da sem bil presenečen nad hitrim odzivom, da se je te težave odpravilo, torej da ni nihče stal križem rok.  Sedaj smo imeli praktično vse in opazovanja so se lahko pričela.

OPREMA:

Za astronomska opazovanj smo imeli več opreme, kot na manjšem srečanju. Za kar je spet krivo Astronomsko društvo Javornik skupaj z Amaterskim astronomskim društvom iz Gorice, ki sta se oba izkazala z ogromno opreme. Največ pozornosti je prav gotovo požel 25 centimetrski Primožev Meade LX200 EMC, poleg njega pa ADJ-jev 30 let star Celestronov Schimdt-Cassegrain na novih vilicah. Poleg tega je bilo videti 127 mm ETX, 10 cm akromatski refraktor, 20 cm Meade MCT. Od binokularjev pa Miacuchi 20 x 100, 10 cm Nexstar, star nemški dvogled 11 x 50, tre obilica manjših binokularjev. Za opazovanje Sonca sta bila na voljo PST ter 67 mm akromat. Poleg tega pa še robustna montaža Vixen GP s koračnimi motorčki, ki smo jo uporabljali, kot stojalo za widefield fotografijo.
Še posebej pa sem ponosen na svoj 120 mm akromat, ki se je na taboru res izkazal. Namestili smo ga namreč na LX 200 ter s pomočjo monokromatske CCD kamere snemali deepsky. Za tako majhen teleskop se je izredno dobro izkazal. Posnetke skozi različne filtre smo združili in dobili barvno sliko. Komaj čakam na dokončno obdelane fotke. Druga stvar kjer se je teleskop dobro obnesel, pa je pri apodizaciji.

OPAZOVNJA Z AKROMATOM:

Komet C/2006 VZ13 (LINEAR):

Ta objekt je bil prav gotovo glavna atrakcija tega tabora. Sam sem ga našel že dva dni pred samim začetkom tabora, ko je bil še visoko v Zmaju. Že zaradi tega smo ga morali tudi na taboru najti. Komet se je izredno hitro premikal in se 20. 7. 22UT spustil že na 36,5° N deklinacije. Na taboru sem ga opazil v petih nočeh. Zadnji dan je bilo mogoče zaslutiti ovalno obliko, kar je pomenilo končno rep. Poskusil sem ga tudi skicirati.

 

M 2: Kroglasta kopica N Beto Vodnarja

M 4: kroglasta kopica, ki jo z lahkoto najdemo nekaj stopinj južneje od Antaresa v Škorpijonu

M 7: našel sem jo čisto po naključju in sem res navdušen nad njeno svetlostjo, s prostim očesom jo kasneje nisem opazil, Škorpijon je bil preveč nizko na nebu.

M 8: Laguna

M 9: kroglasta kopica v Kačenoscu

M 10: kroglasta kopica pri zvezdi 30 Kačenosca

M 11: Odprta kopica pri Beti Ščita

M 12: kroglasta kopica v Kačenoscu

M 13: sicer vidna s prostim očesom, kot meglica, a v teleskopu se je ob robu brez težav opazilo zvezde. V 20 cm SCT z 2 inčnem okularju so bile zvezde ločene tudi v samem jedru.

M 14: »najtežja« izmed vseh kroglastih kopic v Kačenoscu, ker leži na zelo praznem delu neba

M 16: Orlova meglica

M 17: Meglica Omega

M 18: Odprta kopica v Kozorogu

M 20 & M 21: Meglica Trifida in odprta kopica v Kozorogu, odlični

M 27: Planetarna meglica Ročka, izredno lepa

M 28: kroglasta kopica,k i leži le nekaj stopinj NW od Lambde Kozoroga

M 29: Odprta kopica v Labodu, ki se skriva na zelo zvezdnatem ozadju Rimske ceste

M 30: Temna kroglasta kopica, ko najdemo le nekaj stopinj vzhodneje od Zete Kozoroga

M 31: vidna s prostim očesom, kot meglica; skozi teleskop čudovita

M 32: temnejša izmed satelitskih galaksij  Andromede

M 33: zelo velika galaksija, velika za pol polja teleskopa, ki pa je vidna le kot temna meglica, s prostim očesom jo nisem opazil

M 45: Plejade, Subaru, Sedem sester pa še kako ime bi lahko našli; bila je kraljica vzhodnega neba, pred zoro

M 51: čudovita spirala v kombinaciji z galaksijo NGC 5195

M 52: Odprta kopica med Beto Kasiopeje in Delto Kefeja

M 54: kroglasta kopica v strelcu

M 56: zelo lepa, vendar temna kroglasta kopica v Liri. Najdemo jo na poti med Beto Cygni in Vego.

M 57: Planetarna meglica prstan; lepo viden ovalen disk

M 63: Galaksija, ki jo najdemo nad zvezdo Cor Caroli v Lovskih psih

M 71: izredno temna in majhna kroglasta kopica, ki jo najdemo pod zveznico med Gamo in Delto puščice.

M 76: najtemnejši Messierjev objekt, ki sije z le 12,2 magnitudo; Mala Ročka, ki zgleda kot zelo temna lisa. Ta kopica je očitno dober tester kam ta telskop »stegne«.

M 80: kroglasta kopica med Omikronom in Omego 2 Škorpijona

M 81 & M 82: čudovita dvojica galaksij v Velikem Medvedu, M 82 vidna kot nekoliko odebeljena črta, m 81 pa je po mojem mnenju sploh najlepša galaksija, pri kateri je bilo skorajda mogoče zaslutiti spiralne krake

M 92: druga kroglasta kopica v Herkulu

M 94: galaksija med Alfo in Beto Lovskih psov

M 101: spiralna galaksija nad Alakidom v Velikem medvedu, vidna kot velika meglena lisa

M 103: majhna, a svetla odprta kopica blizu Delte Kasiopeje

M 107: temna kroglasta kopica v Kačenoscu

M 110: svetlejša satelitska galaksija, galaksije M 31

 

NGC 7000: severna Amerika je bila vidna v iskalnem teleskopu 9 x 50

NGC 6934: Izredno majhna kroglasta kopica v Delfinu. Vidi se, kot nekoliko spacana zvezda. Najti jo ni težko saj leži le za Razdaljo med  Zeto in Eto Delfina, južneje od Epsilona Delfina

 

Spisek je kar zajeten, a bi lahko bil daljši, če mi ne bi zmanjkalo objektov. Zato sme se takoj sedaj oborožil s seznamom 2200 NGC objektov, 300 dvojnih zvezd ter nekaj iz kataloga IC, ki so seveda vidni v mojem teleskopu ter segajo v naše geografske širine.

 

RADIO:

 

Zanimiva izkušnja je tudi bila, ko sem bil izbran za tistega, ki bo dal izjava (mislim da) za Radio Celje. Poslušati sem se sicer pozabil, a se bojim da nisem govoril kakih neumnosti.

 

OGLED OBSERVATORIJA ČRNI VRH:

 

Pohvala organizatorjem in Bojanu Dintinjana, da so nas odpeljali na ogled Observatorija Črni vrh. Gospod Dinjatina nam je predstavil njih ponos – 60 cm teleskop Chichocki ter teleskopa AIT in ACIT (The Automatic Comet Imaging Telescope) ter vsenebne kamere. Ogledali smo si odprtje premične strehe ter »odprtje« velikega teleskopa. Super izkušnja, čestitke astronomom, ki so vanj vložili in še vlagajo toliko ur skrbnega dela. Rezultati le tega dela pa so vidni v obliki številnih odkritih supernov in asteroidov . Čestitke!                   

            Po koncu ogleda pa je sledila prva Reli vožnja na Medvedje Brdo. Ja za dobrim konjem se kadi bi lahko dejali in verjetno bi pogled pod pokrove avtomobilov to tudi razkril.

OBISK VAŠČANOV

 

Letos je potekal že jubilejni 30. tabor Astronomskega društva Javornik in marsikateri izmed teh taborov je potekal prav na gostoljubnem Medvedjem Brdu. Vaščani so očitno prav dobro vedeli za nas. In na moje presenečenje so celo ugašali avtomobilske luči, ko so ponoči vozili ob sicer redkih slučajih vozili mimo nas.

Nek večer so se tudi pojavili željni pogledov skozi »topove«. Malo razočarani so ob prihodu ugotovili, da ni postavljen niti en sam teleskop. Razložil sem jim, da je do astronomskega mraka še več kot uro daleč in da do takrat skorajda ni kaj početi. Vseeno sem se odločil postaviti svoj teleskop in jim pokazati vsaj Jupitra ter njegove Galilejske satelite. Ker na montaži nimam motorčkov sem se moral potruditi, da sem teleskop nastavil vsaj približno na NCP (North Celestial Pole). Stvar je na moje presenečenje kar dobro delovala tako, da sem samo tu in tam teleskop obrnil le nekaj minut po rektascenziji in vprašal opazovalce: »Če je stvar notri?« Na moje olajšanje sem večinoma dobil pritrdilne odgovore in ni mi bilo treba biti nadležen ter ves čas kukati v okular ter popravljati lego teleskopa. Kmalu je stala še večina ostalih teleskopov, ki pa so imeli sledenje in takih težav ni bilo.

Število obiskovalcev se je kar na enkrat povečalo in zdelo se mi je, da je pri nas že cela vas. Da bi gostom olajšal poglede sem navlekel tudi vse astronomske stole, ki smo jih na taboru premogli. Ker mnogi ne vedo niti kako se skozi teleskop gleda, menim, da sem jim na ta način prihranil vsaj eno muko in da so se tako lažje skoncentrirali na objekt v okularju in od opazovanja več imeli.

Za tem pa sem prvi opazil (po vsej verjetnosti sporadični) bolid – 5 magnitude, ter se od navdušenja tako zadrl, da so ga v dveh ali treh sekundah njegove poti opazili še drugi tam navzoči. Bil je izrazite oranžno-rumene barve. Potoval pa je od Severne krone do Device.

Kmalu se je že toliko stemnilo, da sem jim pokazali vse znane svetlejše objekte : kroglasto kopico M 13 v Herkulu, dvojni razsuti kopici NGC 654 in NGC 659 v Perzeju ter M 31 v Andromedi. Vsi ti našteti objekti so bili takrat vidni s prostimi očmi. S pomočjo laserskega kazalnika sem jim pokazal lege teh objektov na nebu. Seveda sem jim na enak način pokazal tudi svetlejša ozvezdja, kot so Labod, Lira, asterizem  Velikega voza v Velikem medvedu ter Škorpijona. Nasploh pa se je večina čudila, da se vidi Jupitra s prostimi očmi.

            Vprašanja obiskovalcev pa so večinoma zadevala na področje zunajzemeljskega življenja ali celo civilizacij in o planetih okoli drugih zvezd. Sam priznam, da se bolj ravnam po reku: »Verjamem, kar vidim« ali bolje rečeno čemer kar skusim, opazim na lastni koži. Tako, da mi taka (neznanstvena) vprašanja ne dajo nobenega drugega odgovora, kot le tega, kako enostavno je poteptati nekaj pšenice in večina populacije bo mislila, da so bili »Mali zeleni« tu. Očitno je srečanje z nekom tretjim v globoki človeški podzavestni želji. Domnevam, da je posledica tega, da je ljudi strah biti sam. Ljudje iščejo uteho pred minljivostjo življenja in verjetno iščejo nekoga, ki jim bo dal up oz. izpolnil največjo človeško željo o nesmrtnosti.

 


SLIKE SO V GALERIJI

 

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s