Najprej sem se na štartnem prostoru postavil kar v prvo vrsto. To se je takoj po startu izkazalo za dobro odločitev, saj sem imel vsaj nekaj metrov stik z najboljšim in pregled nad situacijo. Vendar sem na začetku tekel malo prehitro, pa tudi trasa me je zelo presenetila. Trasa je bila na tem teku presenetljivo razgibana. Pričakoval sem le nekoliko spremenjeno lanskoletno zelo ravninsko traso z enim krajšim vzponom in spustom. Lansko leto so tek oteževale le številne luže na sicer zelo dobro utrjeni makadamski cesti. Letos pa je pot po prvih nekaj travniških mestih zavila v gozd. Gozdna steza pa je bila prepredena s pastmi, sploh za moje zelo nefiksne gležnje. Treba je bilo poskakovati prek korenin, paziti na vlažno listje in sem in tja preteči kako manjšo kotanjo. pot je bila sprava zaradi tega zelo atraktivna. Potem pa je zavila v sadovnjak Resje. Tu je bila slika čisto drugačno. Dober kilometer smo tekli čisto naravnost med jabolčnimi nasadi, tako, da si lahko opazil tekmovalce daleč pred seboj. Tu tudi ni bilo več zavetja vlažnega gozda in sonce je močno pripekalo. Posledica je bila, da sem počasi začel popuščati in izgubil dve dodatni mesti. Za tem pa je sledil še najnevarnejši del. Spust navzdol skozi gozd in še najnapornejši del strmo navkreber kjer nas je čakala pijača. S kozarcem vode sem si omočil ustnice z ostalim pa kot po navadi zlil za vrat, da me je hladilo vsaj kratek čas. Tu sem bil že zelo na koncu, a pred mano je bil še en cel krog. Vendar je kriza pa nekaj minutah popustila in spet sem nadaljeval z dirko. V zadnjem krogu sem izgubil še dve mesti, a sem bil na koncu zadovoljen, saj sem za tek potreboval 26 min in 48 s ter bil absolutno 16., v kategoriji do 19 let pa 2. Ta tek je bil veliko težji kot sem pričakoval, pravi kros, kljub temu, da je bilo samo 6 km.

Lep tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič