Veliki in Mali Juhej

Minilo je 300 dni od začetka in dva meseca od zadnjega poslabšanja dolgega covida. Zagotovo sta bila to dva najdaljša in najtežja meseca v mojem življenju: polna trpljenja, spopadanja s hudimi bolečinami in zelo hudo utrujenostjo, zaradi katere sem bil bolj ali manj ves čas prikovan na posteljo. V tem času sem zamenjal prvotno kombinacijo zdravil s zelo podobno, ki mi ne povzroča slabosti. Krvne preiskave dodatno kažejo, da mi le ta ne povzročajo predvidenih stranskih učinkov (poškodb jeter), kar je res dobra novica. A, (vsaj zaenkrat) konkretnega izboljšanja niso prinesla. Vendar ker drugih zdravil ni, nimam izbire, kot da jih jem in upam na izboljšanje še preden bankrotiram: stanejo najmanj 710 € na mesec in mi jih ne krije zdravstvena zavarovalnica. Počutje se mi je za spoznanje izboljšalo, da za silo spet lahko hodim v službo. Zmorem tudi lažje sprehode. Po dveh mesecih sem tudi šel prvič v hrib. In sicer sem zmogel celih 150 višincev dolgo “turo” na razgledni točki Mali in Veliki Juhej v Jelendolu. Po izletu sem bil tako izčrpan, da sem za 2 ure zaspal, kot mrtev – po domače povedano sem “crknil”. Isto se mi je zgodilo že večkrat doma, ko sem opravljal lažja gospodinjska opravila (npr. kuhal ali pometal). Skratka ne zmorem prav nobenega napora. Edina rešitev je ležanje v postelji, ki pa je inherentno nezdravo. Kaj naj potem? Slovenskemu zdravstvu je očitno vseeno. Očitno me bodo pustili počasi umirati v mukah.

20 comments

Submit a comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.