Začel sem s turo pri nekdanjem hotelu Erika, ker Vršiška cesta baje še ni splužena do klasičnega izhodišča pri tretji serpentini. Do Koče v Krnici je cesta zratrakirana (zato veliko sankačev). Nato sem samo sledi špuri do konca pasu ruševja, ki je speljana skozi gozd po desni strani kanala. Razmere za hojo so bile odlične, saj ni bilo čisto nič vetra. Čisto do vznožja Kriške stene vseeno nisem šel, ker je bila difuza in me je začel boleti gleženj. Vseeno sem imel zelo veliko od smučarije. Vse do Koče v Krnici ves čas neomejene količine deviškega pršiča. Tura skorajda ne bi mogla biti boljša do trenutka, ko me je (skozi tri pare hlač) ugriznil pes mimoidoče Italijanke. Ko sem jo začel spraševati, če je pes cepljen, se je samo obrnila stran in odhitela dalje.