To, da sem trenutno brez avta ima celo eno prednost: ne rabim se prerekat sam s sabo kam v hribe. Edina logična opcija je z Bele na Storžič. Prek Bašlja in mimo Gradišča sem se vzpel na lovsko pot po kateri poteka Storžič vertical kilometer. Tako, da me je čakal do vrha Storžiča ves čas zelo strm vzpon. Nad gozdno mejo so se začele pojavljati prve zaplate snega. Na grebenu je enem mestu strmo snežišče s trdim zbitim snegom. Ker nisem imel prave zimske opreme, sem ga raje obšel po strmih travah na desni strani. Do Malega Storžiča nato ni bilo več težav. Od tu dalje do vrha Storžiča je bil ves čas sneg, vendar ker pobočje ni strmo, ni bilo težav. Z Bele do vrha sem potreboval 2 h 37 min. Nazaj grede sem želel sestopiti po grapi proti Povljam. Vendar ker je bil za marec rekrodno mrzel dan, sneg tudi sredni dneva ni prav nič odjenjal. Veriga dereze niso bile kos poledenelemu snegu. Zato sem odnehal s sestopom proti Povljam in 200 višincev sestopil po proti pristopa. Nato je sneg postal južen in sem se odločil za sestop po brezpotju v graben proti Povljam. Žal pa je le nekaj 10 m pred markriano potjo sneg spet postal leden. Naslednjih 15 min sem nato korak po koraku s cepinom v sneg vbijal stopinje do te mere, da so me koncu od kopanja bolele roke. Skratka, nikoli več z veriga derezami v visokogorje! Nižje v grapi je sneg postal tako mehak, da sem se lahko sankal po riti. Če bi imel smuče, pa bi lahko prismučal vse do planine Javornik. Nazaj v Belo sem nato sestopil čez Povlje in Laško. Celotna tura je bila dolga 19 km s 1950 višinci.