Tek čez Karavanke od Ljubelja do Korenskega sedla

S Stanetom sva se odpravila na tek čez Karavanke od prelaza Ljubelj do Tromeje. Vreme je bilo na začetku ture slabše od napovedi. Čez Stol, Struško in Golico sva ves čas tekla v megli, mrazu in kar močnem južnem vetru. Kot se je kasneje izkazalo je bilo tako vreme za to turo dobro, kajti na ta način nisva spila veliko tekočine. Na celotni turi praktično ni vode. Koči na poti sta samo dve – na Stolu (kar je prezgodaj) in na Golici. Potem pa do konca ni niti izvira več. Med Golico in Klekom sva tekla par kilometrov ves čas po kravjem dreku, mestoma se nama je vdiralo do kolen. Zato lahko rečem, da so mi ti hribi precej lepši pozimi. Nato sva prečila Hruški vrh in Dovško Babo. Sledil je najtežji del ture- Kepa. Pot čeznjo je izpostavljena in zaradi dolomita zelo drobljiva. Zato je potrebna precejšnja pazljivost. Obadva sva bila po koncu prečenja Kepe precej naveličana. Na srečo je sledilo nadaljevanje po Alpe Adria trailu, ki predstavlja najlepši del prečenja Karavank. Tu sva kljub utrujenosti uživala. Vreme se je medtem izboljšalo in postalo je vroče. Posledično sva hitra praznila najine “kamele”. Meni je do vrha Trupejevega poldneva že zmanjkalo pijače. Na srečo mi je Stane posodil pol litra vode, zato da sva zmogla še zadnje 3 ure poti po grebenu čez Blekovo in Vošco do Korenskega sedla. Že prej pa sva se dogovorila, da zaradi izčrpanosti proti Tromeji ne bova nadaljevala. Pač pa je najin prevoz domov zamujal in sva s Korenskega sedla odtekla še v Podkoren. Skupaj se je nabralo 63 km in 3850 višinskih metrov vzpona, za kar sva potrebovala 14 ur in 42 min.