Sneg se začne malo pod gozdno mejo. Vendar sva šla peš tudi še naprej, ker je bilo zjutraj še trdo in se nama ni ljubilo pobijati s srenači. Višje v dolini Za Cmirom pa je bil že ob devetih zjutraj sneg povsem zmehčan. Čez zatrep doline se je delala cokla na psih zaradi babjega pšena, ki je padel ob nevihtah par dni prej. Z Begunjskih vratc sva se kar na psih spustila nekaj deset višincev do Staničevega doma. Nato pa nadaljevala pod Ržjo in čez Triglavskih ledenik na Kredarico. Spustila sva se po poti pristopa. Do Staničevega doma je bil sneg še ne predelan. V nekaterih zavojih je skorajda zadišalo po pršiču. Pod Begunjskimi vratci pa je bil ves čas, vse do gozdne meje, zelo dober – ojužen sneg.