Z Rudnega polja sem se najprej namenil prioti Mrežcam. Špura je bila široka in utrjena. Zato sem napredoval precej hitro. Potem pa nenadoma zaslišim zvok, podoben tistemu, ko se zlomi suha veja. Brez da bi pogledal pod noge sem takoj vedel kaj se je zgodilo – zlomil sem leseno sredico smuče. Po podatkih s Strave sem z njimi smučal 130-krat, kar pomeni, da je do zloma najverjetneje prišlo zaradi utrujenosti materiala. Odslej je samo še karbonski ovoj smučo držal skupaj, da ni razpadla na dva dela. Z nekaj previdnosti sem se uspel povzpeti na vrh Mrežc (1965 m). Na vrhu sem z izolirnim trakom in lavinsko sondo “imobiliziral” smučo. Upal sem, da bo smuča za silo zdržala smučanje do avta. Smuka z Mrežce je bila dobra – po zelo predelanem snegu. Moje imobilizirane smuče pa so se tako dobro odnesle, da sem se odločil, da s turo nadaljujemo proti Debelemu vrhu (1959 m). Smuka z Debelega vrha je bila še boljša – po ravno prav odjenanem srenjcu. Po planoti okoli Velikega Selišnika sem se povzpel še na Draški rob (1981 m). Z njega sem se čez planoto spustil pod Kačji rob, s koder sem se povzpel še na vrh Viševnika (2050 m). Vršnih 20 m smuke z Viševnika sem se zaradi zlomljene smuče odpovedal. Sem pa potem zavil levo v grapo, ki me je pripeljala direktno na Zlate vode. Zanimivo, bilo je še povsem nezvoženo. V grabnu pod Zlatimi vodami pa mi je počil še karbonski ovoj smuče. Dilo mi je sedaj držal skupaj samo še robnik. Na srečo je bilo smučišče Viševnik poratrakirano, kar mi je precej olajšalo sestop (smuko) do avta. Navkljub polomu, sem v celi turi skupaj presmučal 1450 višincev.