Na Rudnem polju začnem že ob osmih zjutraj, saj pričakujem gnečo. To se mi obrestuje, saj sem med prvimi. Špura proti Debelemu vrhu pa je kljub vsemu že bila. Navdušen ugotovim, da so pobočja Debelega vrha (1959 m) še povsem nedotaknjena. Hoja skozi Blejsko konto pa je bila hoja skozi pravo gorsko zimsko pravljico. Snega je toliko, da je teren spremenjen v številne kupčke in globeli. Z Debelega vrha sem smučal po južnem grebenu, kar me je pripeljalo v izredno strm in deloma skalnat teren, ki bi bil že pravi alpinistični smuk, če ne bi bilo tako zelo veliko pršiča. Samo en spust v teh idealnih razmerah pa mi seveda ni bil dovolj. V drugo sem z vrha smučal proti sedlu Solnice (1821 m). V tem času se je proti temu razmeroma neznanemu vrhu vzpenjalo že na desetine turnih smučarjev. Deviška pobočja gore so postala povsem popisana v samo dobri uri! Zato se je splačalo biti zgodenj. Moj tretji spust iz Debelega vrha je bil še najboljši, saj sem smučal po strmem pobočju v direktni vpadnici vrha. Nato sem nadaljeval še na Veliki Selišnik (1954 m). Z njega pa sem odsmučal tako, da sem (z rahlim prečenjem desno) prišel direktno na smučišče Viševnik. Presenetilo me je, da po tej varianti, kjer sem smučal sploh še nihče ni pred mano odsmučal. Skupaj se je nabralo 16 km in 1550 višincev smučanja pršiča.

GPS sled