Slaba vremenska napoved mi je odnesla hribe. Zato sem si na hitro zamislil kolesarski izziv. Začel sem na smučišču v Kranjski Gori. Nato pa sem po kolesarski stezi nadaljeval do Trbiža in nato mimo Rabeljskega jezera na prelaz Predel. S Predela sem se spustil slaba 2 km. Nato pa sem zavil na Mangartsko cesto. Le ta je bila super za kolesarjenje, ker ni bilo skorajda nobenega prometa – zaradi prezasedenega parkirišča, so spuščali avtomobile le v primeru, da se je kdo vrnil. V praksi je to pomenilo en avto na 15 minut. Avtomobilom zadnje 2 km ni dovoljena vožnja. S kolesom pa ni težav (vmes 2 m makadama). Z Mangartskega sedla (2050 m) je sledil 30 km dolg spust do Kal-Kortinice (450 m) pri Bovcu. Nato pa sem zavil v Trento. Cesta je tu zelo lepa, saj ves čas pelje ob reki Soči. Kilometri so mi hitro minevali. Nato pa me je čakalo še 15 km in 1100 višincev vzpona na Vršič. Bil sem že zelo izmučen in sem le še s težavo vrtel pedala, pa čeprav z najlažjim prenosom. Za vzpon na Vršič sem potreboval kar 2 uri. Na vrhu sem izmučen samo legel v travo. Niti stati nisem več mogel na nogah. Z vrha prelaza sem imel samo še spust do cilja. Vendar mi tudi to ni bilo lahko, saj sem dobil krče v prste na rokah, zaradi česar sem le še s težavo stiskal zavore. Bolelo me je celo telo. Moja vožnja pa je bila bolj podobna vožnji pijanca. Ampak sem preživel. Na koncu se je nabralo 110 km in 2680 višinskih metrov vzponov.