Pršič do vratu končno tudi doma.

DOPOLDNE. Z nekaj rejli vožnje smo se uspeli prebiti na Vršič brez uporabe verig (cesto so pol ure za nami popolnoma splužili). Pred nama sta bila že dva smučarja, ki sta vlekla špuro. Hitro jih ujamem in nadaljujem njuno delo. Od Vratc do Male Mojstrovke nadaljujemo kar peš, saj je tako hitreje, čeprav se mestoma sneg kar globoko ugreza. Odsmučamo v konto po super pršiču. Nato se vzpnemo še na Veliko Mojstrovko. Seveda smo bili spet prvi (tako gor, kot tudi dol). Smuka z Velike Mojstrovke je bila še boljša – mestoma je pršič neslo čez ušesa. Še vedno je edini “greh” ture, da je nad Vratci treba za nekaj deset metrov snemati smuči. Pod Vratci pa je bil spet pršič – mogoče še celo najboljši, saj je tu ves čas senca. Prismuča se do avta.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

POPOLDNE. Ostalo je še veliko dneva. Strgalo bi se mi srce, da bi bil na tako lep dan doma že opoldne. Zato sem se zapeljal še na Pokljuko in se odpravil na Viševnik. Zaradi pozne ure je špura seveda že bila. Zato sem napredoval zelo hitro in vrh dosegel v dobri uri. Žal se je vreme med tem pokvarilo. Še slabše – močan veter je spihal z vršnega pobočja skorajda ves sneg. Pobočje je smučljivo, vendar se je treba držati žlebov, kjer sneg še ni spihan. Nižje pa je bil potem pršič. Pripeljal sem se čisto do avta na Rudnem polju, ker so smučišče zratrakirali in zato bojazni, da bi zapeljali na skalne mine, ni. Na obeh turah skupaj se je nabralo 15,6 km in 2000 višincev. 45. in 46. turna smuka to zimo.

• 

• 

• 

• 

• 

•