Smuka skozi Jalovški ozebnik po težavnostni stopnji velja za prehod med turnim in alpinističnim smučanjem. Sam pred začetkom ture nisem bil povsem prepričan, če že znam dovolj dobro smučati, da bi bil kos tej turi. Vendar smo se s kolegi danes vseeno odločili poskusiti, saj v primeru, da nam bo pretežko gremo lahko navzdol še vedno peš.

Začeli smo pri skakalnicah v Planici in po cesti dostopili do Doma v Tamarju. Kmalu za tem kot pot pride ven iz gozda so na poti ogromne plazovine. Jaz tako velikih še nisem videl, saj smo za njihovo prečenje potrebovali kar kakšnih 10 min. Nato je sledilo naporno prebijanje čez napihan sneg in klože (veter je špuro sproti zametoval) do vznožja Jalovčevega ozebnika. Brez srenačev tudi danes ne bi na smučeh prišli daleč. Sam ozebnik je načeloma prestrm za vzpon s smučmi. Zato smo se skozenj raje povzpeli s cepini in derezami. Razmere za hojo skozi ozebnik so bile super. Mi sicer nismo šli na vrh Jalovca, ampak so nam drugi poročali, da so bile dobre razmere za vzpon na vrh. Večino ture smo bili v večni senci Jalovca ter podvrženi nenehnim manjšim osipom snega. Šele na sedlu, nad vrhom ozebnika, pa nas je pričakalo Sonce.

V vršnem delu, kjer je ozebnik najbolj strm, je bil sneg tudi najbolj trd in mestoma poledenel. Nihče od nas si tega ni upal smučati (dva druga smučarja pred nami pa celo sta). Zato smo najprej sestopali peš. Šele nato smo namestili smuče in presmučali spodnji dve tretjini ozebnika, kjer je bil sneg bolj mehak. Pod ozebnikom pa so bile vse mogoče smučarske razmere; še največ pa je bilo tanke skorje. Čisto v spodnjem delu (zadnjih 300 višincev do gozda) pa smo uživali v smučanju pršiča.

• 

• 

GPS v grapah ne deluje dobro, zato prosim to sled jemljite zelo z rezervo. Garmin mi je nameril kar 37 km poti, v resnici pa (ocenjujem), da je nekje med 22 in 24 km.

• GPS sled
• Sled na Stravi