V letošnji zimi se snežne razmere zelo hitro spreminjajo. Še manj kot teden dni nazaj je bila v hribih zimska idila z neomejenim obiljem pršiča. Sedaj pa je spet nastopila izrazita odjuga s temperaturami 10 °C in več. Odjuga pa pomeni, da je marsikje nevarno za nastanek talnih snežnih plazov. Zato sem se odločil za smuko z Velikega Javornika (Ženiklovca), ki je varen pred plazovi.
Avto sem pustil pri kamnolomu v Grahovšah. Vožnje naprej ne priporočam, saj je cesta proti Domu pod Storžičem povsem ledena. Od Doma pod Storžičem sem nadaljeval po kolovozu na Javorniški preval. Ker na Velikem Javorniku še nisem bil, sem slepo sledil smučini, ki me je pripeljala preveč desno pod vrh hriba. Kazen je bil strm vzpon naravnost navzgor po gnilem snegu, ki se je prediral do kolen, mestoma do pasu. Na vrhu hribe je bila gosta megla. Razgled proti Storžiču sem si zato moral samo predstavljati.
Odsmučal sem po travniku do pastirskega stanu na planini Javornik. Sneg je bil tu tako gnil, da sem se moral poganjati še na dol. Podobno kot bi smučal po puščavski sipini. Nato sem po kolovozu prečil nazaj na Javorniško sedlo. Tudi to ni bilo preveč udobno, saj je čez kolovoz veliko podrtega drevja. Smuka naprej v dolino pa je bila boljša. Predvsem po ledeni cesti z Doma pod Storžičem. Do avta mi je zmanjkalo le kakšnih 200 m smuke. Ker pa mi ena kratka tura na dan ni dovolj, sem se zapeljal še na Ljubelj, kjer sem se turno vzpel na Zelenico.
To sta bila moj deveti in deseti turni smuk v tej zimi. Kar dobro glede na to, da sem prvič na turne smuči stopil šele tri tedne nazaj.
Bojan Ambrožič 