Y in Centralna grapa v Begunjščici

Dan po  8 urnem teku na Slivnico so bile moje noge skorajda brez musklfibra. Nekaj časa sem se še obotavljal. Potem pa sem si rekel: “Oh, kako daleč je že včeraj. Počutim se odlično,” in oddrvel proti goram nad Ljubeljem. Na Ljubelju je bilo v času mojega prihoda (okrog 11. ure) parkiranih vsaj 100 avtomobilov. Prepričan sem, da niti v najboljših časih obratovanja (nekdanjega) smučišča na Zelenici ni bilo toliko ljudi. Poleg pohodnikov je bilo še ogromno turnih smučarjev in sankačev. S smučmi se zaenkrat da pripeljati čisto do parkirišča. Žal pa sneg hitro pobira in če kmalu ne zapade nova pošiljka snega to prav dolgo ne bo več mogoče.

Sam sem se dobro zavedal včerajšnje ultramratonske kilometrine. Zato se nisem preveč naprezal. Pri hoji sem se trudil čim več opirati na roke, ki pa so bile prav tako polne musklfibra. Ob poti proti Zelenice sem srečal številne planince, ki so se vsi po vrsti pritoževali nad slabim vremenom  (gosto meglo) višje v hribih. Med mojim počasnim vzpenjanjem proti Zelenici pa se je megla počasi začela trgati.

Na Zelenici sem zavil navzgor proti Centralni grapi. Gaz je bila utrjena do te mere, da je že skorajda spominjala na stopnišče. Zato sem zelo hitro napredoval proti vstopu v grapo. Tik pred grapo sem si premislil in zavil levo v grapo Y. Skozi grapo je vodila gaz ene same skupine predhodnikov. Sneg se je toliko prediral, da skozi prvi del grape (mimo skalnega stolpa) nisem potreboval zimske opreme.

16836275_10212325851965121_2612477553735269901_o-1
Na Velikem vrhu Begunjščice

Za skalnim stolpom se grapa zoži in za kratek čas postane bolj strma. Tudi tu je še šlo brez zimske opreme. Za tem pa se grapa vnovič razširi. Pojavi pa se tudi prvi skalni skok. Zato sem si namestil plezalni pas, dereze in cepina. Moji predhodniki so skok preplezali naravnost navzgor. Sam pa sem našel obvoz po zasneženi skalni polici.

Polica me je pripeljala v plitko grapo po kateri sem nadaljeval naravnost navzgor. Čez čas sem zopet naletel na gaz predhodnikov, po kateri sem nadaljeval do izstopa grape. Težav ni, razen zadnjih 5 m na izstopu na greben. Tu je potrebno malce poplezati/ potulati po mešanici drobljivih skal in zamrznjenega mahu.

Z vrha grape je bil le še kratek skok do vrha Begunjščice. Megla se je medtem že umaknila iz vrhov. Zato sem kar nekaj časa užival na soncu ter zasluženih razgledih. Sestopil sem po Centralni grapi. Gaz se v zgornjem delu grapi izogne po desni (gledano iz vrha). Direktno navzdol po grapi pa še ni šel nihče. Zato sem imel priložnost potegniti špuro iz grebena naravnost navzdol. V Centralni grapi je več kot dovolj snega za varen vzpon/sestop. Mislim pa da ga ni dovolj za smučanje. V spodnjem delu grape je še manjši skalni skok, ki se ga da enostavno obvoziti po levi strani. Sam pa sem ga z užitkom preplezal. Pod grapo sem snel dereze ter pospešeno nadaljeval v dolino.

Lep dan je bil,

Bojan Ambrožič

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s