Reisseck je z višino 2965 m najvišji vrh gorske skupine Reisseckgruppe, ki spada v pogorje Ankogelgruppe. V poletnem času je Reisseck priljubljen cilj turistov, saj zobata železnica udobno pripelje do višine 2236 m. Pozimi pa železnica ne vozi. Zato sem se moral znajti drugače. Na Google zemljevidih sem opazil da proti Reissecku pelje cesta. Ko sem se zares znašel na tej cesti, sem ugotovil da je zaprta za promet. Zapornica je bila sicer dvignjena. A, nisem hotel tvegati, da bi bila spuščena nazaj grede.

Zato sem se odpravil kar peš po cesti. V resnici je te ceste kar za 14 km. Bližnjic pa ni. Zato mi je zelo kmalu postalo dolgčas. Ponavadi take ceste pretečem. Vendar tokrat nisem bil sposoben teči, saj sem bil obtežen z nahrbtnikom z vso zimsko gorniško opremo. Na srečo se je že čez pol ure slučajno mimo pripeljal nek lovec, ki me je potem odpeljal do konca ceste – do koče Geisshütte.

Pot proti Reiseckhutte

Reiseckhutte

Od koče sem nadaljeval po dolini navzgor proti koči Reisseckhütte (2287 m). Pot je sicer kar dobro označena. Vendar je zelo slabo uhojena. Zato sem moral malo popaziti, da nisem zašel. Ob poti je bilo nekaj lahko preplezljivih slapov. Če bi imel čas, bi se jih z velesejem lotil. Malo pod kočo Reisseckhütte sem dosegel snežno mejo. Snega sem se sprva veselil. Vendar me je veselje hitro minilo, saj se je snežna podlaga ves čas močno predirala. Zaradi tega sem  napredoval zelo počasi.

Mozaik

Drugo umetno jezero

Prvo umetno jezero

Nad kočo Reisseckhutte ležita dva umetna jezera.  Oba dva sta del velike hidroelektrarne Reißeck-Kreuzeck, ki leži v dolini. Tudi železnica, ki danes vozi turiste, je bila prvotno zgrajena zaradi hidroelektrarne. Hidroelektrarna v celoti, je velik inženirski podvig, saj je voda iz štirih umetnih jezer v gorah, speljana do elektrarne v dolini z zelo obsežnim sistemom (nadzemnih in predorskih) cevovodov.

Reisseck

Riedbock

Radlkopf

Julijci v daljavi

Ob obali jezer sem nadaljeval proti Reissecku. Zaradi kložastega snega, ki se mi je prediral vse do skalnate podlage, se mi je na čase zdelo da hodim tako počasi, kot da stojim na mestu. Približevala pa se je tudi že polovica dneva. Zato mi je postalo jasno, da Reissecka danes ne bom dosegel, če se želim vrniti v dolino do začetka noči. Imel pa sem idealno vreme za hojo v hribe: cel dan niti oblačka in nič vetra. Podobno vreme na moje veselje sicer traja že en mesec in pol. Res se ne spomnim kdaj (če sploh kdaj) je bilo v Sloveniji toliko časa tako lepo vreme. Zelo zanimivo bo pogledati meteorološko statistiko ob koncu meseca.

Veliki Klek

Na Radlkopfu

Na poti do sedla Riekentoerl se je sneg končno nekoliko izboljšal. Šele na sedlu se je v daljavi prvič pokazal Reisseck. Od tu bi do vrha in nazaj potreboval še najmanj tri ure. Toliko časa pa nisem imel. Zato sem po razgled skočil na Radlkopf (2744 m), stranski vrh, ki mi je bil precej bližje. Na Reisseck pa se vrnem, ko bodo bolj ugodne razmere.

Cevovod

Tisočev stopnic

Sedaj me je čakal še zelo dolg sestop v dolino. Do snežne meje nisem bil nič hitrejši kot ob vzponu, saj gre pot precej gori-doli. Potem pa me je čakalo še 14 km hoje po cesti. Eno uro sem res hodil po cesti. Potem pa sem naletel na cevovod od hidroelektrarne. Ob cevovodu pa so bile vseskozi speljane stopnice. Kaj boljšega (in hitrejšega) od stopnic bi si za hiter sestop težko želel. Cevovod je tudi zelo strm. V zgolj 1.4 km se spusti za dobrih 700 višinskih metrov. Koliko stopnic sem ob tem prehodil pa nisem štel (verjetno nekaj tisoč).

Današnja tura

Visoke Ture

Ankogelgruppe

Ko sem hodil po vseh teh stopnicah niti nisem imel občutka, da sem na taki strmini. Vendar je to le optična prevara. Stopnice so v povprečju vedno zelo strm “klanec”, a se nam to ne zdi, ker hkrati ves čas hodimo oz. tečemo “po ravnem”. Zaradi tega razloga je tako zelo težko teči  po hrbtišču skakalnice v Planici, pa čeprav je ta v povprečju manj strma od povprečnih stopnic v vašem domu!

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič