Poljanci so dolgo čakali na svojo obvoznico in danes so jo končno dobili. Slovesnost ob odprtju obvoznice je prerasla v pravi lokalni praznik. Na Visokem, pred Tavčarjevim dvorcem, so postavili kar 712 m dolg točilni pult, ki predstavlja dolžino novega predora Sten v Škofji Loki. Poleg tega je Poljanska dolina znana kot valilnica številnih odličnih slovenskih tekačev: Kosmača, Lamovca, Aliča, Oblaka in drugih. Vendar v Poljanski dolini teče še veliko več ljudi, ki jih združuje Tekaška skupina Gorenja vas.
Za to so tekači želeli proslaviti odprtje nove ceste na svoj način: z 28 km dolgim tekom od obvoznice v Žireh do konca nove obvoznice v Škofji Loki. Namen teka ni bilo tekmovanje, ampak prijetno druženje ob enkratnem dogodku.
Teka sva se udeležila tudi s Petrom. Začela sva v Poljanah in se potem tekaški skupini priključila na Visokem. Udeležba je presenetila vse, saj se nas je zbral okrog 300 tekačev. V počasnem pogovornem ritmu smo skupaj nadaljevali proti Škofji Loki. Presenetilo me je predvsem da so se vsi tekači držali skupine in da nihče ni bezljal naprej. Sam, se na drugi strani, skorajda vsako leto udeležim Prešernovega teka Kranj-Vrba, kjer bolj ali manj vsak teče zase. Tukaj pa smo vse kilometre pretekli složno. Vzdušje se je navzdol po cesti samo še bolj prešerno. Vse skupaj pa je doseglo vrelišče ko smo po novi obvoznici pretekli tunel Sten. Tek se je zaključil v Škofji Loki z županovim sprejemom.
S Petrom pa sva se odločila da narediva še en lep tekaški trening nazaj grede do Poljan. Tako sva mimo Škofjeloškega gradu nadaljeval proti Lubniku. Potem pa sva se po cesti mimo Breznice pod Lubnikom vzpela na Lubnik. Od tod pa po poteh in kolovozih do Gabrške gore. Tudi tu sva naredila kar lepo število višincev. Tek je bil res zelo prijeten in skorajda ne bi mogel bolj uživati.
Ob tem sem se tako zasanjal, da sem za trenutek pozabil misliti na svojo največjo tekaško hibo – gleženj. Gleženj mi je nenadoma tako zvilo, da me je kar odneslo. Ob tem sva bila daleč od urbanega okolja. Zato mi ni preostalo drugega kot da stisnem zobe in tečem dalje. Izkušnje s številnimi enakimi poškodbami so mi dale vedeti, da kljub močnemu zvinu gležnja, lahko še vedno tečem, pod pogojem, da se ne ustavim več, da bi se sklep ohladil. Po ravnem sem lahko tekel, imel sem pa težave pri teku v klanec, kjer sem eno nogo moral vleči za sabo. Navzdol po travnikih pa sem se vozil kar po riti, da sem prišparal gleženj. Bolečino pa sem si lajšal z namakanjem noge v mrzle gorske potoke.
Tako sva počasi s Petrom nadaljevala še kakšnih 15 km mimo Visokega do Poljan. Na koncu se je vse skupaj nabralo ca. 40 km čudovitega jesenskega teka po in nad Poljansko dolino.
Trasa teka
Hvala Poljane, hvala organizatorjem, za to čudovito tekaško izkušnjo in upam da se ta dogodek v takšni ali drugačni obliki ponovi še kdaj.
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 