Na Roblek pozimi tečem zelo pogosto. Poleti tudi, a grem ponavadi precej dlje in mi je Roblek le vmesna točka. Poleg tega prvega maja sem gor poteka še tekma. Skratka na Robleku sem skorajda doma. Zato navadno ne poročam o takih treningih. Zakaj torej izjema?

Pršič

Tokrat pa moram poročati da so razmere za tek na Roblek nenavadno dobre. Gaz je široka in dobro shojena. Sneg pa je ravno prav trd da se ne melje in hkrati še ne drsi. Kljub slabi formi, ne pomnim da bi kdaj tu gor tekel s tako lahkoto kot sem danes. Ponavadi je treba zaradi boljšega oprijema na snegu dodatno pritiskati na prste. Trenutno pa je še lažje kot polet, ker so vse neravnosti proge zakrite s snegom. Pot pa je tudi ravno prav strma, tako da se (v nasprotju npr. z Dobrčo) da ves čas teči.

Roblek

Snega nad Poljško planino je dvakrat več kot v dolini. Zato je zimska pravljica z vsakim korakom lepša. Dodatno je vzdušje polepšalo rahlo sneženje, ki pa na srečo ni zakrilo razgledov. Koča je odprta.

Razgled z Robleka na Stol

Še večji užitek je bil dol grede. Namesto po poti sem jo “usekal” naravnost navzdol proti Poljški planini. Pršiča je tu skorajda en meter. Skorajda toliko da se človek v njem utopi. Prijateljev dalmatinec je dobesedno plaval v snegu. Tek po takem pršiču je en sam užitek, adrenalin. Celo tak, da sva na dnu rekla: “Greva še enkrat?” Samo pobočje po katerem sva se spuščala je sicer precej strmo in v primeru da bi bil sneg pomrznjen zahteva zimsko opremo. Tokrat pa je snega toliko da varno zaustavi vsak še tako dolg skok ali spust.

Pot na Roblek

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič