V dolini letos še ni bilo zime. V visokogorju je malenkost bolje. Zato sva se po okus zimskega vzdušja s Petrom odpravila na Triglav.

Cesta v Krmo je bila lepo splužena, in to celo čisto do končnega parkirišča pri Lesi v Krmi. Spluženo je bilo tudi parkirišče. Ker sva bila pozna, je bilo le to že polno vozil. Obet za dan je bil dober in to je privabilo obilico gornikov in turnih smučarjev k vzponu na Kredarico.

Krma

Snega v Krmi je sicer zelo malo. Na smučeh se sicer da začeti že pri avtu, a je snega premalo za vijuganje oz. za smuko po gozdu. S smučmi se da pripeljati recimo do ravnice Vrtače. Pač pa je zaradi dežja tistih dobrih 10 cm spremenjenih led, po katerem je brez derez težko hoditi. Na srečo je včeraj padlo še nekaj malega snega, ki je večinoma prekril led.

Oba brez kondicije sva s Petrom, počasi napredovala skozi Krmo proti Kredarici. Ob tem pa sva dohitevala številne gornike in turne smučarje. Zato je bilo vzdušje prav prijetno. V dolini je bilo danes kar toplo. Od Malega polja više pa je začel pihati močan in mrzel veter, ki je nanašal zamete. Zato so bile stopinje predhodnikov (izpred ure ali celo manj) že zabrisane.

Vhod v Ivačičevo jamo

Nad Prgarco se snežna odeja končno začne debeliti. Prek Ržkih podov sva stopila na pobočja Kalvarije. Tu sva dohitele še zadnje gornike izmed mnogih. Zato sva bila sedaj midva tista, ki sva vlekla gaz. Pravi trening se je končno začel, saj sta strmina in pa prediranje do kolen, terjala velik napor.  Strmina me je popolnoma izžela. Naporov je bilo konec pri Vrhu Snežne konte, kjer je bil sneg spihan do tanke ledene podlage. Pač pa je tu začel pihat sunkovit mrzel veter.

Na Kredarici sva si privoščila okrepčilo in postanek, da bi se odločila ali naj nadaljujeva z vzponom na Triglav. Slišala sva da je nekdo že krenil proti vrhu. Nama pa se ni preveč mudilo, saj naj bi veter nekoliko pojenjal popoldne. V takih razmerah, ki so bile trenutno, pa nisva imela namena nadaljevati na Triglav. Zato sva se raje odločila da greva, za čas da se veter umiri, pogledat v Ivačičevo jamo pod Kredarico.

Po snežišču sva se spustila do vhoda v jamo. Tu pa naju je pričakal pravljičen svet ledenih kapnikov in pa zaledenelega jezerca. Samo jamo sestavljata dve jamski dvorani (Podorna in Snežna), ki ju veže skalni prag čez katerega je tekel zaledeneli slap – prav gotovo najvišji v Sloveniji. Na koncu spodnje dvorane, je bilo tudi večje snežišče, ki nam je dalo vedeti da tu nekje mora biti še drugi vhod v jamo. Pa ga nisva poiskala in sva se vrnila iz jame.

Ob vračanju iz jame nazaj proti Kredarici sva naletela na izredno žalosten prizor reševanja hudo poškodovanega gornika, ki je omahnil iz Malega Triglava na snežišče pod steno. Upam da bo z njim v čim krajšem času vse v redu.

Reševanje

Vzpona na Triglav torej danes ne bo. Pač, pa nama tisti drugi vhod v jamo ni dal miru in sva šla v Ivačičevo jamo še drugič. S cepini sva sredi zelo tesnega jamskega rova odkopala kakšen meter svežega snega, da sva prišla nazaj na površje. Drugi vhod v jamo leži pride ven nad strmim snežiščem. Zato nisva hodila tam ven. V Krmo sva se vrnila po smeri pristopa. Zaradi, za hojo, zelo dobrega snega, sva bila v dolini kot bi mignil. Prehitela sva še celo nekaj turnih smučarjev.

Tosc

Ali imava za danes dovolj? Ne, seveda ne! Midva sva gorska tekača. In sva šla še na nočno smuko na smučišče v Kranjsko Goro. Snega na smučišču je izredno malo. Pa še tisti, ki je –  je ves umeten. Smučala sva še nedeljsko dopoldne. Tako da sva se za prvič letos kar dobro nasmučala.

 

• Več o Ivačičevi jami: http://www.katasterjam.si/index.php?c=dok.preview&id=5042

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič