Slemenova špica

Stari fotoaparat je po rekordnih treh letih zapustila duša. Za novi fotoaparat mi ni bilo pretežko izbrati lokacije za prvi preiskus. Slemenova špica pod Mojstrovko je nekakšna standardna fotografska točka pri nas v hribih. Slika Jalovca z jezerci je bila že tolikokrat videna, da je že skorajda obrabljena. Vendar je vedno lepo priti sem gor na izlet. Sploh danes ko je bil obisk visokogorja onemogočen zaradi ekstremno močnega vetra (na Kredarici so sploh izmerili rekorden sunek hitrosti 221 km/h).

Znana kulisa Jalovca, le kdo je ne pozna …

Panorama (v polni ločljivosti)

Cesta na Vršič je splužena in brez vseh posebnosti. Tudi parkirišča pred vsemi kočami so očiščena. Avto sem pustil pri Erjavčevi koči in s tod nadaljeval proti Slemenu. Povsem sem bil presenečen, da pot še ni bilo zgažena. Še dobro, toliko več veselja zame. Snega v resnici tudi v visokogorju ni kaj dosti več kot v dolini. Ni občutka zime, sploh zato ker je tako toplo.

Prisojnik

Skupina Špika in Škrlatica

Med hojo sem se oziral nazaj proti slapovom pod Prisojnikom. Le ti niso najbolje narejeni. Sveče nekateri slapov se ne dotikajo vznožja. Vsaj nekateri od njih pa so verjetno preplezljivi. Pod sedlom sem se pridružil shojeni poti z Vršiča in po njej nadaljeval na Sleme. Tu pod poteka v senci severne stene Mojstrovke. Zato je bilo tu snega nekoliko več (recimo do kolen). Še vedno pa je snega precej manj kot bi ga v visokogorju pričakovali v tem obdobju.

Hochalmspitze (3360 m)

Tamar

Kulisa Jalovca je spet navdušila, med tem ko so jezerca pod snegom. Nisem pa dočakal da bi Jalovec obsijalo sonce. Več lepega vremena so imeli na severu, v Avstrijskih Turah. Skratka lep izlet, ki mi je razjasnil da razmere za vzpone v visokogorju še niso prave in da bo potrebno počakati da zapade še nekaj (veliko) snega.

Slapovi pod Prisojnikom