Med tem ko vas je večina danes tekla na Ljubljanskem maratonu, sem bil tudi jaz želel biti na nek način zraven. V istem času sem se odpravil na daljši tek po Istanbulu. V mislih pa mi je ves čas odmevala melodija znane ljudske pesmi: “O kako bi rad bil zraven: ko fantje vsi, ko fantje fantje vsi, korakajo …

Ni to bil čisto pravi gorski tek, ampak vseeno veliko bolje kot venomer teči ves čas po isti progi. Kolega sem prepričal da je z mano šel z gorskim kolesom, kar je bilo še toliko bolje, ker sem vedel da bom res lahko tekel hitro. Še sreča, ker mi v breg niti s kolesom ni mogel slediti.

Psi ne marajo tekačev. To dobro vem, saj me je med tekom, tudi v Sloveniji pes že večkrat ugriznil. A v vseh teh primerih ni bil kriv pes, ampak nepreviden oz. bolje rečeno neodgovoren lastnik.  V Turčiji pa se povsod klati veliko potepuških psov. V Slovenije izgubljeni in zapuščeni psi v naravi navadno ne morejo preživeti, predvsem zato ker nimajo lahkega dostopa hrane. V gozdovih in na poljih v Istanbulu pa je povsod ogromno smeti in črnih odlagališč odpadkov. Seveda tudi v Sloveniji se najdejo črne lise, kjer ljudi puščajo smeti. Vendar v Turčiji velja obratno, saj še nisem videl kraja, kjer ne bi bilo smeti. To je priložnost za zapuščene pse, ki se v smeteh iščejo hrano. Zadnjič sem naletel na krdelo “divjih” psov, ki so očitno branili svoj teritorij. Komaj sem jim ušel. Tudi na tem teku se s kolegom nisva uspela izogniti potepuškim psom. Na srečo pa naju je ubranil poprov sprej.