Natanko čez teden dni bo potekal že 16. Gorski tek na Grintovec. Letos bo zaradi nekoliko spremenjene proge tek, še nekoliko daljši in težji, kot v preteklih letih. In ker sem celo leto praktično tekel samo daljše gorske teke, sem se odločil da vsaj v zdaj naredim nekaj strmih in dolgih gorskih tekov z veliko višinske razlike.

Vogel

Najprej je na vrsto prišla Kredarica, o čemer sem že pisal. Potem je sledil dan premora. Sledili so trije zaporedni dnevi gorskega teka. Najprej sem se odločil za tek na Vogel iz Ukanca. Pot na Vogel skozi Žagarjev graben je izjemno grda. Pot je sicer zelo široka, saj gre pravzaprav za smučarsko progo. Vendar je prekrita s zoprnim gruščem, ki se melje pod podplati. Nekaj časa gre pot precej po ravnem, po tem pa se začne strmo vzpenjati. Na tem mestu je bilo potrebno precej volje, da sem klanec lahko pretekel. Vendar sem se uspel upreti vročini. Žagarjev graben se na splošno zelo vleče.

Planina Zadnji Vogel

Savica

Nadaljeval poti čez planino Zadnji Vogel je precej lepše: mehke trave in zelo luštna pot. To je tisto pravo hribovsko vzdušje, ki ga imam rad. Vseeno je od to do vrha Vogla še precej daleč. Na vrhu Voglu je bilo zaradi vetra kar rahlo hladno. Ampak tako je pač skoraj vedno v visokogorju. A, že pri povratku v dolino sem spet naletel na pravi vročinski pekel. Na srečo je na koncu sledila zaslužena ohladitev v Bohinjskem jezeru. Jezero ni tako toplo, kot je bilo lani, a vseeno več kot dovolj da se človek brez problema naplava.

 Gorsko-tekaška druščina 

Kokrsko sedlo

Naslednji dan sem sem se pridružil Alešu Žontarju in njegovi druščini, da smo šli skupaj za trening na Grintovec. V resnici sploh nismo tekli, ampak smo šli lepo počasi. Le jaz nisem zdržal brez tega da ne bi naredil nekaj intervalov v klanec. Noge niso prave, to je dejstvo, ampak ni drugače pričakovati glede na to da sem celo sezono treniral daljše proge. Med tem so prostovoljci že pripravljali progo za nedeljsko tekmo. Na vrhu Grintovca se je kar trlo ljudi, ki so uživali v hladu, ki ga v dolini trenutno ni, niti zgodaj zjutraj.

Na Grintovcu

Po povratku v dolini, pa smo si privoščili piknik in pa kopanje v Kamniški Bistrici. Sam sem se kopal že marsikje. Ampak tako mrzel kot je pa ta potok, je pa redko katera voda pri nas. Dejansko te v vodi sploh ne zebe, ker je premrzlo, ampak te začnejo boleti okončine od mraza.

Kepa

Cesta na Kepo

Tretji dan pa sem se odločil da grem na sprehod še na Kepo. Po zelo atraktivni cesti z Belce sem se zapeljal do izhodišča. Cesta  gre nad prepadi in kar nekoliko spominja na tiste ceste “smrti”, kot jih poznamo iz Kitajske in ostalih delov sveta. Zelo zanimivo bi se bilo tod zapeljati tudi z gorskim kolesom. Končno spet ena tura, ki bi bila zanimiva za Kajo. Od izhodišča gre pot konstantno strmo navkreber. Meni je to zelo ležalo. Pot je mehka in tehnično povsem nezahtevna. Čisto nasprotje razriti poti na Grintovec.

Tolmuni Belce so kot nalašč za kopanje

Na koncu pot pripelje do bivaka s klopcami na planinskem mejnem prehodu med Slovenijo in Avstrijo. Od tu gre pot do vrha Kepe večinoma po grebenu. V razgledih na Avstrijsko stran dominira Baško jezero. Na našo stran pa se odpira predvsem lep razgled na Triglav ter v (še debelo zasneženo) krnico Amfiteater z okoliškimi Martuljškimi vrhovi.  Do Male Kepe je pot prav prijetna. Na vrh Kepa pa se je treba povzpeti  po strmem in zagruščenem terenu. Na žalost sem bil na vrhu Kepe ravno takrat ko se je navlekla gosta megla. Zaradi močnega vetra pa je bilo prav hladno. Zato sem moral zasluženo poležavanje v travi prestaviti v dolino. Na koncu pa je sledilo še kopanje v tolmunih potoka Belca. V primerjavi s Kamniško Bistrico je bila voda prav topla.

Kepa je raj za gorske kolesarje

Če povzamem so bili to trije najlepši dnevi letošnjega poletja. Po pravici povedano sem si želel v tem času iti nekam na izlet v tujino, pa se mi žal ni izšlo. In se je potem nabralo 4600 višincev treninga v slovenskih gorah. Vred s Kredarico sem ta teden naredil skupno 6200 višincev. V celem mesecu skupaj pa že prek 15000 višincev vzpona in prav toliko tudi spusta. Pa sem v resnici večinoma samo počival, ker so za mano številne daljše gorsko-tekaške preizkušnje.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič