Okrešelj ter Rogatec in Lepenatka

Vse kar sem napisal v prejšnjem blogu napisal jemljem nazaj. Že dan po najinem obisku Storžiča, je goro spet lepo pobelilo. Vreme pa se cel teden ni hoteli izboljšati. A, glede na izredno stanje drugod po Balkanu, smo jo tu še poceni odnesli. Dejstvo pa je da se je naše gore zopet vrnila zima.

IMG_0049 (1024 x 768) Nad Okrešljem

Kaja in kosmati prijatelj sredi snežne plohe

Koliko snega je zapadlo mi nihče ni znal povedati. Tako sva se s Kajo sama odpravila preverit razmere v Logarsko dolino. Kljub nekoliko bolj obetavni napovedi, je zjutraj ves čas deževalo. V takšnem sivem vremenu sva počasi napredoval proti Okrešlju. Slabih pet minut hoje pred Frischafovo kočo sva dosegla snežno mejo. Na Okrešlju je bilo snega okoli 10 centimetrov. Niti približno pa si nisva mislila kako veliko novega snega je zapadlo v visokogorju.

Snežak (Foto: Kaja Deberšek)

Od koče na Okrešlju sva nadaljevala po dolini navzgor proti Savinjskemu sedlu. Približno pri spomeniku ponesrečenim gorskim reševalcem, junakom, je dež prešel v sneg. Od tu dalje pa je debelina snežne odeje z vsakim korakom hoje zrasla. Če 20 min hoje sva že gazila do kolen. Še vedno pa je močno snežilo. Takrat se nama je nenadoma pridružila bernska ovčarka Benčika, ki naju je potem spremljal še celotno pot. Na Okrešlju ter portalu Hribi.net sva izvedela, da je kosmati potepuh, doma v penzionu Razpotje v Logarski dolini.

Navzdol gre samo od sebe

Zaradi slabega vremena sva se odločila da za zabavo narediva snežaka in mogoče dočakava izboljšanje vremena. In res – snežak je zaradi lepljivega snega uspel, vreme pa se je tudi izboljšalo. Prenehalo je snežiti, megla pa se je tudi začela trgati. Ob tem se nama je pogled na debelo zalit Turski žleb, Kamniško sedlo, Brano, Rinke, Tursko in Mrzlo goro. Od snežaka sva nadaljevala še par minut hoje navkreber. Potem pa sva približno na nadmorski višini 1700 m zaradi nevarnosti snežnih plazov obrnila. Sneg se je sedaj ponekod že prediral do pasu. Po mojem mnenju je trenutno nevarnost snežnih plazov tretje stopnje – zaradi česar v naslednjih dneh odločno odsvetujem hojo v visokogorje.

Pogled v Turski žleb

Zaradi dobrega snega sva nazaj na Okrešelj kar poletela. V koči sva sporočila “updejt” snežnih razmer. Potem pa sva sestopila nazaj proti slapu Rinka. Slap je bil zaradi padavin in taljenja snega zelo lep in vodnat.

90 m visok slap Rinka s Kajo za merilo

Ob povratku v dolini je bila ure šele poldne in kar škoda nama je bilo preostanka dneva. Zato sva hitro poiskala nadomestni cilj. Prej je bil kot rezerva v planu Matkov škaf v Matkovem kotu, kjer pa je trenutno zaradi plazov in padajočega kamenja prav tako zelo nevarno. Druge rezerve pa ni bilo v načrtu poti. Na srečo nama je brskanje po zemljevidu hitro razkrilo nova zanimiva cilja – hriba Rogatec in Lepentako. O njiju sem po slučaju bral le nekaj dni nazaj. Šlo naj bi za zanimivo in zelo razgledno “feratko”. Torej greva pogledat sem.

Sled današnjega izleta na Okrešelj: https://www.dropbox.com/s/jvcu4jisubhqn9b/Sled_OKRE%C5%A0ELJ.gpx

Dejansko je bilo na tej turi več vožnje kot hoje. Zanesljiva, večji del asfaltna (a zadnje tri kilometre makadamska cesta) pripelje kar do sedla pri kmetiji Zgornji Špeh, na višino 1150 m. Seveda pa je sem gor mogoče povzpeti tudi po planinskih poteh iz Luč ali Gornjega Grada. Od Špeha sva nadaljevala po prečni poti do Bivaka na planini Kal. Od tu pa sva se sprehodila na Lepenatko, ki je kot že ime pove zelo lep, in razgleden travnat hrib. Trave so tu tako zelo mehke, da bi zagotovo hodil bos, če ne bi bilo tako hladno. Z Lepenatke pa sva že videl najin drugi cilj – Veliki Rogatec ali Mrtvi menih – kot mu tudi pravijo.

Rogatec iz Lepenatke

IMG_0182 (1024 x 768) Pot na Rogatec

(Foto: Kaja Deberšek)

Pot na Rogatec je zanimiva, saj je zelo strma in skalnata. Poteka pa po mestoma izpostavljenem grebenu. Varoval večinoma ni, treba se je zanašati na skalo. Vršni del Rogatca je črno ožgan od nedavnega požara. Z vrha Rogatca sva sestopila po drugi poti proti Špehu. Tudi ta pot je mestoma zelo strma in nevarna za zdrs. Ne ponuja pa takih razgledov, kot soseda.

Lepenatka iz Rogatca (Foto: Kaja Deberšek)