Vert Vodiška planina 2014

Na Vodiško planino smo v preteklosti že tekli. In sicer po daljši poti s kmetije Miklavževec. Vendar ta proga ni bila najbolj pisano na kožo gorskim tekačem, ki si želimo prave strmine. Zato se je Klemen Triler s prijatelji odločil da organizira tek na Vodiško planino po strmi poti s Krope.

Polovica proge (Video: Domen Zupan)

Meni je ta tek zelo lepo sedel v program treninga. V petek sem naredil 26 km dolg trening s 1300 višinci od doma na Dobrčo in nazaj. Včeraj sem naredil močan trening po ta strmi poti na Kriško goro. Zato sem bil danes pripravljen da iz nog iztisnem še zadnje atome moči, ki jih še nisem pokuril na treningih. Na treningih se pač nikoli ne moreš toliko iztrošiti, kot se lahko na tekmi.

Kropa z Vodiško planino

Kljub slabi napovedi nam je šlo danes vreme zelo na roke. Dež je pred tekmo ponehal. Oblake pa so tu in tam celo prebodli sončni žarki. Tako da je postalo celo toplo. V kombinaciji z visoko vlažnostjo tik po dežju so bili to (za moje občutke) idealni pogoji za gorski tek.

Vodiškega vertikala se nas je udeležilo dobrih 30 tekačev. Konkurenco so dodobra začinili sami uspešni slovenski vertikalisti: Simon Alič, Simon Novak in pa Matjaž Mikloša. Žal pa se na štartu niso pojavili turni smučarji, katerim sezona se je šele končala in se prav v tem času počasi pripravljajo na letni del sezone.

Simon Alič in Simon Novak se borita za zmago (Foto: Domen Zupan)

Začetni del proge je bil relativno položen. Zato je bilo na začetku kar nekaj gneče na progi, saj je prav vsak hotel zavzeti čim boljši položaj. Oba Simona – Novak in Alič, sta se hitro ločila od ostale konkurence in tekla svojo tekmo. Za njima pa smo tesno skupaj tekli: Majk, Matic Dovžan, Klemen Triler in jaz.

Na začetku nisem pretiraval in sem raje počakal da vidim kako močni so ostali. Tako sem tesno sledil Klemenu čez strm skalnat del z jeklenico. Vsi ostali (razen Aliča) so se odločili za tek s palicami. Za zajlo je bilo potem nekaj sto metrov res strme proge, kjer palice res ne bi bile odveč. Vendar sem z grizenjem kolen še nekoliko pridobil proti ostalim.

Foto: Luka Mihelič

Na koncu strmine se je pot pridružila stezi s Slovenske peči. Ta odsek je dalj časa nekoliko bolj položen. Brez težav sem zamenjal ritem in odtekel pred Majka. V naslednjih minutah smo se potem ves čas menjavali v narekovanju tempa. Meni je šlo bolje po “ravninah”, Majku in Maticu pa v kratkih strmih odsekih. Proti vrhu zadnjega vzpona mi je začelo zmanjkovati moči, mogoče tudi tiste želje po premagovanju bolečine. Včasih se mi zdi da pri gorskem teku ni pomembna toliko moč v nogah, kot ravno sposobnost premagovanja bolečine. Višji kot imaš bolečinski prag, lažje se spopadeš s strmino. Pri hitrem teku navkreber pač nikomur ni prav prijetno. Ob tej izmučenosti sem začel stopati čisto na slepo, pri čemer sem se dvakrat rahlo spotaknil, kar je bilo dovolj da sem izgubil priključek.

Tako sva čez ciljno ravnino na Vodiški planini šprintala s Klemenom za končno peto mesto. Zmagal pa je Simon Novak z odličnim časom 19 min 15 s, pred Simonom Aličem. Res se ne zavedata kakšno srečo imata obadva da sta trenutno oba približno enako močna. Ti njuni medsebojni obračuni bodo sčasoma obema koristili. Škoda ker ni bilo še Nejca Kuharja, da bi še on potegnil.

Sicer pa hvala Klemenu Trilerju za super organizacijo tekme in upam da kaj podobnega organizira še kdaj.