2. Najlepši in najtežji mali maraton, NajNaj21, Škofja Loka 2014

Leto je naokoli in na vrsto je prišel že drugi Najlepši in najtežji mali maraton. Situacija pa je bila podobna kot lani – še vreme je bilo enako – oblačno, a ravno še pravšnje za tek. Le moja tekaška pripravljenost je daleč od lanske. Letošnjo zimo sicer nisem imel poškodb in drugih težav, a sem več truda vložil v druga področja. Tečem sicer še, ampak ne morem pa reči da treniram.

10253792_10200924365110835_1985851917815069774_n

Tekaška udeležba je bila dobra tudi letos, saj so organizatorji uspeli privabiti okrog 23o tekačev in tekačic, kar je za gorski tek že razmeroma veliko. Precej lažje je namreč privabiti tekače na kakšen ravninski tek, npr. okrog Blejskega jezera, kot na težak gorski tek. Konkurenca pa je bila vseeno slabša kot lani. Na štartu se je pojavil le Marjan Zupančič, ki je le teden dni nazaj tekel (in odstopil na 104. km) na tekmi 100 milj Istre. Zato sem bil prepričan da je še preveč utrujen da bi lahko resno napadel.

10264481_10203563944365292_5342195729004915691_nZačetni vzpon (Foto: Matjaž Šerkezi)

Tako smo se s štarta silovito pognali proti prvemu hribu – sv. Ožboltu. Spredaj sem tekel skupaj z Marjanom in Dejanom Grmom. Tempo mi je bil na začetnem ravninske vzponu še prepočasen, zato sem tempu še sam nekaj dodal. To si mi je kasneje maščevalo. Na vrh prvega strmega vzpona, na sv. Ožbolt, sva z Marjanom pritekla v času novega rekorda proge. Sledil je prvi spust, ki je bil meni pisan na koži, saj je potekal po cesti. Take spuste imam zelo rad, saj samo spustiš noge in leti samo od sebe 25 km/h in hitreje.

Vendar ko je kilometer kasneje asfalt prešel v makadam, zaradi strahu da si ne bi zvil gležnja, nisem več upal spustiti na polno. Marjan pa nima tega strahu  in se je preprosto odpeljal naprej. Tako sem že na začetku tekme ostal sam na progi. Slabo minuto za mano je tekel le Dejan Grm.

Naslednji vzpon na Tošč je bil zaradi tega zame zelo težak. Enostavno nisem vedel kaj je bolje – da Dejana počakam in ga spustim predse ali naj ves čas bežim pred njim. To mojo negotovost v teku je Dejan znal izkoristiti. Do vrha Tošča me je skorajda ujel. Potem pa se je na drugi strani takoj začel tehnično zelo zahteven spust. Meni se je zdelo da tečem navzdol odlično in da bi mi hitrejši tek zagotovo prinesel poškodbo. Vendar je Dejan mimo mene prišprintal tako hitro, da se mi je zdelo da stojim. Kmalu za tem me je na spustu dohitel še Janez Justin. Zdelo se mi je da je tekme konec in da sem enostavno vse skupaj zavozil.

Vendar sva z Janezom v naslednjih kilometrih zelo dobro sodelovala. Tekla sva drug za drugim in tako skrbela da nama na spustih tempo ni preveč popustil. V naslednjih kilometrih čez Veliki Babnik je bilo več krajših in daljših spustov ter vzponov. Ves čas po lepi mehki progi. Vendar je bila proga ponekod vseeno tehnično zelo zahtevna.  Zato časa za predah ni bilo. So se pa dobro odrezali gozdarji, ki so progo lepo očistili podrtega drevja.

Sodelovanje se je obema izplačalo, saj sva do vrha Osolnika Dejana skorajda ujela. Vendar je Dejan tu naredil veliko napako, saj je zgrešil progo. Midva sva ga klicala, a se ni odzval. Tako sva skupaj odteka še najdaljši in najbolj zahteven spust. Gleženj je tudi v dolini v Puštala še ostal cel in rekel sem si da sem rešen. Sedaj je sledil le še ciljni vzpon nazaj do sv. Andreja. Še vedno sva z Justinom tekla tesno skupaj in bilo je le še vprašanje komu je ostalo več moči za ciljni del.

Pretiravanje na samem začetku tekme, se mi je tu začelo poznati. Zato v nogah ni bilo svežine da bi lahko napadel. Enostavno nisem mogel več “steči” kot to znam. Kakšnih 500 m pred ciljem, ko je bil ves klanec pravzaprav za mano, enostavno nisem mogel več zdržati lastnega tempa, kaj šele da bi napadel. Janez me je nekaj časa še celo čakal, saj se mu je zdelo nefer, da mi uide v zadnjih metrih, med tem ko sem mu sam držal tempo ves čas zadnjih 12 kilometrov. Vendar sem mu zamahnil z roko naj gre naprej, saj enostavno nisem imel več moči. Kdor je močnejši je močnejši in tisti zmaga. V cilju sem bil tako tretji s časom 1 h 55 min 44 s, kar je 2 minuti slabše kot lani. Še kar dobro glede na to da sem tako malo treniral. Seveda pa čestitke Marjanu, ki je uspel zmagati, kljub pravkar pretečeni Istri. Sicer pa pohvale organizatorjem za še eno zelo lepo in dobro izpeljano tekaško prireditev.

2014-04-19-338 - Kopija

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s