Plezališče Turnc pod Šmarno goro (Prvič na Šmarni gori)

Če se komu kdaj predstavim kot “hribovec”, me največkrat takoj za tem vpraša, če sem že (in to kolikokrat) bil na Šmarni gori. Nisem! No, enkrat, pred 15 leti sem (s planinskim krožkom) resda bil. Kako daleč nazaj je to, pove podatek, da se spominjam samo dogodka, da smo na vrhu srečali slovenskega nogometnega selektorja Srečka Katanca, ki je bil takrat ravno na vrhuncu svoje slave. Ubogi selektor se je takrat moral kar skriti pred našimi dekleti, ki so ga napadle s prošnjami za avtograme.

Šmarna gora z označenim plezališčem Turnc

V resnici je pač tako da tudi tisti, ki ne poznajo naših hribov, za Šmarno goro prav gotovo vedo in od tod tudi razlog zakaj se moram vedno znova zagovarjati da Šmarne gore pravzaprav ne poznam. Tokrat pa sem končno popravil gori “krivico” in Šmarno goro enkrat za vselej obdelal.

V zadnjem času sva s Kajo večkrat plezala v Plezalnem centru Ljubljana. Ves čas sva se imela zelo lepo, ker je plezališče med tednom skorajda samevalo. Včasih sva bila tudi čisto sama. Midva sva se resda imela super, ampak kaj ko mi po drugi strani tudi ni vseeno, da se verjetno tako prazno plezališče preprosto ne izplača. Ta teden pa je Plezalni center izgubil še naju. Vreme je bilo preprosto prelepo da bi plezala znotraj, med tem ko je ven vabilo toplo pomladansko sonce. Boljšega vremena si skorajda ni mogoče želeti. V dolini je poletno toplo, med tem ko je v hribih še ogromno snega.

Torej greva plezat v Turnc pod Šmarno goro. Plezališče je udobno le 2 minuti hoje stran od vasi Vikrče na jugozahodni strani Šmarne gore oz. bolje rečeno Grmade. Problem je le s parkiranjem, ki v bližini plezališča ni dovoljeno. Južna usmerjenost stene je pomenila da je bila že zjutraj skala topla. Najprej sva se lotila sektorja Garderoba, ki ponuja nekaj ravno prav težkih smeri, ki se zaključijo na vrhu skalnega stolpa. Poleg tega sektorja je v plezališču Turnc še kar devet drugih sektorjev, ki so široko razrešeni okrog strmega in skalnatega pobočju Grmade. V enem dnevu seveda ni mogoče vsega obdelati. Zanimiv je tudi sektor Mali Turnc, kjer se pleza na skalni stolp ob znani Pogačnikovi plezalni poti. Na skrajnem levem (zahodnem delu) plezališča najdemo še nekaj zanimivih smeri Pod Westrovo potjo.

Po Westrovi poti sem potem res tekel na Grmado. Presenetljivo gre za lepo in zelo strmo pot, ki ponudi kar nekaj gorsko-tekaških užitkov. Žal pa se vse skupaj že po dobrih 10 minutah teka konča. Zato mi ni nič žal da se Šmarne gore nisem že prej lotil. Preprosto je prekratko. Z Grmade sem nadaljeval še na Šmarno goro (zelo daleč), kjer sem se priključil neskončni procesiji rekreativcev. Potem pa sem po poti Čez korenine stekel navzdol do Tacna in na polno nazaj navzgor po isti poti. Pravzaprav sem vozil (tekel) slalom, ker je bila od podna do vrha nepretrgana kolona planincev. Verjetno je med vikendi še huje, težko pa si predstavljam kako. Nazaj v Vikrče sem sestopil po Mazijevi poti. OK, zdaj pa sem ta prav Slovenc, ker sem bil na Šmarni gori. Točno tako kot ti črnci: